»Vse bolj izgubljajo moč nekateri osnovni podporni stebri Zahoda in liberalne mednarodne ureditve, upadata tudi volja in sposobnost zahodnih demokracij za vzpostavitev mednarodnih odnosov in obranitev ureditve, ki temelji na [njihovih] pravilih,« je poudaril Wolfgang Ischinger, predsednik münchenske varnostne konference.
»Morda smo na robu postzahodnega obdobja, v katerem bodo mednarodne zadeve oblikovali igralci, ki niso predstavniki Zahoda,« je Ischinger opozoril v analizi, ki je bila objavljena 14. februarja. Kot nekakšen odmev takšnega razmišljanja Kitajska že pošilja vabila državnikom, naj se udeležijo foruma, posvečenega njeni strategiji »en [gospodarski] pas, ena [svilna] cesta«, ki bo maja potekal v Pekingu.
Njegov neuradni naziv je vrhunsko srečanje o svilni cesti, imenujejo pa ga tudi protiprotekcionistični forum. Kitajski zunanji minister Wang Yi je pojasnil, da bo to zagotovo najpomembnejši dogodek letošnjega leta v kitajski diplomaciji. Glavni cilj srečanja je prav tisto, na kar je v analizi opozoril Ischinger: popeljati svet v postzahodno obdobje in se s tem aktivno obraniti pred apatičnostjo zahodnih demokracij, da bi ohranile globalizacijo, kot tudi pred namerami ZDA pod vodstvom Donalda Trumpa, da bi, kar zadeva umik v protekcionizem, sprožile učinek domin.
Novi stebri obnovljene svetovne ureditve
Zanimivo je, da so na seznam državnikov, ki so jim poslali povabilo, najprej uvrstili tiste, o katerih pravzaprav ni mogoče trditi, da imajo vodilno vlogo v globalizaciji. Prvi je potrdil prihod na vrhunsko srečanje ruski predsednik Vladimir Putin, zdi pa se, da tudi britanska premierka Theresa May načrtuje obisk na Kitajskem tako, da bo v Pekingu prav 14. in 15. maja, ko naj bi potekalo omenjeno srečanje.
Čeprav je kitajsko zunanje ministrstvo zatrdilo, da je do zdaj potrdilo udeležbo že okoli 20 državnikov z različnih celin, sta za kitajsko politično vodstvo prav prihod Vladimirja Putina in Therese May pomembna potrditev, da Rusija in Velika Britanija nočeta zdrsniti v izolacijo. Si pa, kot kaže, želita nekoliko drugačno globalizacijo od tiste, ki je pahnila Britance v brexit, Ruse pa kaznovala s sankcijami. Morda jo bosta našli prav v kitajski zasnovi evrazijske integracije, ki naj bi postala eden od novih stebrov obnovljene svetovne ureditve.
Pravzaprav bo to nadaljevanje ceste, ki jo je Kitajska razprostrla pred privrženci nove globalizacije maja 2015, ko je sklicala predstavnike 56 držav, da bi skupaj vzpostavili Azijsko banko za naložbe v infrastrukturo (AIIB). Že takrat je bilo jasno, da si tako razvite države kot zahodni kapital želijo svežih priložnosti za naložbe, ena prvih držav, ki se je odzvala na kitajsko pobudo in pritegnila k projektu kar polovico članic Evropske unije, je bila prav Velika Britanija.
Za Kitajsko je zelo pomembno, da se bosta protiprotekcionističnega foruma udeležila Vladimir Putin in Theresa May, o katerih se je v določenem trenutku zdelo, da utegneta biti pomembna soigralca Donalda Trumpa v velikem preoblikovanju sedanje svetovne ureditve.
Raztezanje meja gospodarskih blokov
Seveda bo forum precej pomembnejši od zgolj nasprotovanja Trumpu ali krpanja lukenj na svilni cesti, ki jih bo zagotovo povzročil brexit. Kitajska si želi s tem forumom pokazati svetu, da je pripravljena raztegniti meje obstoječih gospodarskih blokov, vključno z Bricsom (katerega članice so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) in Apecom (azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje).
Na majskem vrhunskem srečanju bo sodelovalo več državnikov kot na vseh dosedanjih mednarodnih forumih, za kitajsko politično vodstvo pa je to že zdaj dokaz neznanske privlačnosti strategije »en pas, ena cesta«. Kitajski predsednik Xi Jinping bo s tem pokazal, da je večina držav še vedno zelo zainteresirana za nadaljevanje globalizacije, da pa so željne svežih idej in novih pristopov, s katerimi bi zagotovili več zmagovalcev in manj poražencev.
Vrhunsko srečanje v Pekingu bo pokazalo tudi to, da zasnova »enega pasu, ene ceste« ni omejena zgolj na evrazijsko celino. Med tistimi, ki so že potrdili prihod, so tudi državniki iz Latinske Amerike. Za Xija kot gostitelja bo zelo pomembno spremeniti svilno cesto v metaforo nove globalizacije, ki dobesedno zajema ves svet, naložbe v industrijske in infrastrukturne projekte po svetu pa v diplomatsko sredstvo aktivnega upiranja izolacionizmu, pa tudi vsem trgovinskim, carinskim in denarnim pritiskom, ki jih je mogoče pričakovati iz Bele hiše. AIIB se bo tako spremenila v instrument zbiranja podpore, ki naj bi jo druge države nudile Kitajski ob morebitnem odprtem spopadu s Trumpom.
Niti, ki sežejo do neba
Ker so po nastopu Xi Jinpinga na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu na veliko razpravljali o tem, ali je Kitajska sploh sposobna prevzeti globalno vodilno vlogo od ZDA in se postaviti na čelo svobodnega trga, bo forum o svilni cesti skrbno načrtovana predstava kitajske samozavesti. »Celo nebo bo modro,« je dejal neki kitajski komentator in s tem namignil na pogosto sivino zaradi onesnaženosti, pa tudi na sposobnost pekinškega urada za spreminjanje vremena, da občasno razpiha smog in pokaže obiskovalcem, da ima kitajsko vodstvo v svojih rokah niti, ki sežejo do neba.
Kljub temu je največji problem, da bodo o globalizaciji razpravljali za Velikim zidom. Kitajska se je že izurila v govorjenju o demokratizaciji mednarodnih odnosov, ne da bi demokratizirala svojo politično ureditev, zdaj pa promovira liberalizacijo svetovne gospodarske ureditve, ne da bi liberalizirala svoj lastni trg. Pravzaprav je ravno obratno, saj »en pas, ena cesta« prek državnih korporacij, ki so jim zaupani projekti znotraj te zasnove, znova krepi vlogo kitajske države v mednarodnem gospodarskem sodelovanju in trgovini, in številnim evropskim državam prav to niti malo ne ugaja. Nekateri se sprašujejo, kako se bodo naša podjetja sploh lahko kosala s kitajskimi družbami ob svilni cesti, ko bo na kitajski strani za vse skupaj vedno poprijela še močna roka protekcionistične države.
Ne glede na dvome, s katerimi se tuji državniki odzivajo na kitajsko povabilo, je očitno, da jih vodi v Peking strah pred čedalje hujšo izolacijo. Če nič drugega, se bodo vsaj dodobra pogovorili in drug drugemu potožili ob zagotovljeno dobri gostoljubnosti. Šele čez čas se bo pokazalo, ali bodo na vrhunskem srečanju o svilni cesti našli tudi odgovor na vprašanje, kakšno bo postzahodno obdobje. Ko bodo vsi pogledali prek Velikega zidu in ocenili, ali se vidi prihodnost ali smo preprosto obsojeni na še eno globalno temo.