Tiskane izdaje
Prejšnji mesec se je v ženevski palači narodov, ne da bi zahodni mediji to sploh hoteli opaziti, zgodil svojevrsten upor globalnega Juga proti globalnemu Severu. Velika večina nejedrskih članic svetovne organizacije se je prvič, kot so poročali redki poročevalci, resneje postavila po robu blokadam, ki jih pri jedrskem razoroževanju že desetletja izvajajo članice privilegiranega jedrskega kluba.
Zgodilo se je v tako imenovani Odprti delovni skupini Združenih narodov za jedrsko razoroževanje (Open-ended Working Group on Nuclear Disarmament – OEWG), ki je v zahodnih medijih komaj kdaj deležna pozornosti in se je tokrat prvič odločila glasovati po večinskem načelu. Do zdaj je v vseh tovrstnih gremijih Združenih narodov vedno veljalo odločanje s konsenzom, kar je bilo ključni razlog, da se pri nadzoru nad oboroževanjem in tudi pri jedrskem razoroževanju ni zgodilo tako rekoč nič. In da so bili vsi sklepi vedno le seznam lepih želja.
Širjenje jedrskega kluba
Dejstvo je namreč, da jedrske vojaške sile, tiste uradne in one »neuradne«, ki jih je vse več in med katere se s svojimi jedrskimi poskusi zadnje čase rine tudi povsem neuravnovešeni Kim mlajši, še vedo razpolagajo z najmanj 16.000 jedrskimi bombami, kar je kljub vsem razorožitvenim poskusom dovolj za nekajkratno uničenje planeta. Obljube ameriškega demokratskega predsednika Baracka Obame, ki je spomladi 2009 velikopotezno napovedal, da se bo v svojem mandatu zavzel za svet brez jedrskega orožja, za kar je vnaprej dobil tudi Nobelovo nagrado za mir, pri tem niso spremenili nič. Oboroževalna tekma med dvema največjima svetovnima jedrskima silama, ki imata še vedno več kot 90 odstotkov vsega svetovnega jedrskega orožja, se je celo zaostrila, obe pa zadnje čase intenzivno posodabljata svoje jedrske zmogljivosti.
Skrajni čas bi torej bil, da se v jedrsko razoroževanje, ki so ga v časih hladne vojne vsaj približno kontrolirali in z medsebojnimi sporazumi brzdali vsaj v Moskvi in Washingtonu – če že ne zaradi drugega, pa zaradi enormnih stroškov in povsem nesmiselnega predimenzioniranja zalog jedrskega orožja –, vključijo tudi preostale članice svetovne organizacije. Prvič zato, ker se povojna ureditev Združenih narodov s petimi stalnimi jedrskimi članicam varnostnega sveta tako ali tako podira in ni več kos hitro spreminjajočim se razmeram sil v svetu, in drugič zato, ker jedrski klub petih najmočnejših držav sveta kljub jasnim dogovorom, sporazumom in konvencijam o neširjenju jedrskega orožja očitno raste in ni več kos vedno novim izzivalcem, ki svojo varnost iščejo mimo pravil svetovne organizacije, »nedotakljivim« pa bi se s skrivaj razvitimi bombami radi pridružili vsaj kot nekakšna jedrska opozicija.
Upor nejedrskih članic
Avgustovsko zasedanje na evropskem sedežu Združenih narodov, med katerim je skupina za jedrsko razorožitev (OEWG) prvič zelo jasno in prvič tudi s preglasovanjem (68 za, 22 proti, 13 vzdržanih) povedala, da je tovrstnim igram treba narediti konec, je zato izzvenelo kot prvovrstna senzacija. Čeprav se je večina jedrskih sil temu upirala, je nejedrskim članicam uspelo izglasovati uradno zahtevo generalni skupščini ZN, naj že na tokratnem jesenskem zasedanju, ki se je formalno že začelo, končno odpre prostor za razpravo o sporazumu, ki bi prepovedoval uporabo jedrskega orožja. Skupina podpornikov prizadevanja za svet brez jedrskega orožja naj bi namreč prav na podlagi priporočil OEWG že prihodnji mesec med generalnim zasedanjem vložila resolucijo za začetek pogajanj o takšni prepovedi, pogajanja pa bi nato lahko trajala vse prihodnje leto.
Nejedrske države, ki predstavljajo ogromno večino Združenih narodov, očitno niso več pripravljene v nedogled prenašati sprenevedanja jedrskih sil, ki se pravzaprav ves čas upirajo jedrski razorožitvi, zadnje čase pa, namesto da bi v skladu z obljubami zmanjševale svoje zaloge, celo pospešeno posodabljajo jedrsko oborožitev.
Zadnja konferenca o nadzoru nad jedrskim razoroževanjem, ki je bila maja lani v New Yorku, je tudi zato klavrno propadla, ključna vzroka pa sta bila zaostritev ameriško-ruskih odnosov zaradi ukrajinske krize in cinizem obeh še vedno največjih jedrskih sil, da si v tako napetem ozračju nikakor ne moreta privoščiti nadaljnjega jedrskega razoroževanja. Da bi se kdorkoli spomnil potegniti predsednika Obamo za jezik, če že ne za Nobelovo nagrado za mir, seveda ni bilo pričakovati.
Drugačen svetovni red?
Tako kot vsa desetletja do zdaj bi bilo seveda tudi tokrat zelo naivno pričakovati, da lahko ženevski sklep neke delovne skupine za jedrsko razorožitev spremeni potek pogajanj o jedrskem razoroževanju, če jedrske sile na takšno razorožitev niso pripravljene. Kljub temu pa odločitev pomeni določen preobrat, ki vendarle vzbuja vsaj nekaj upanja. Prvič zato, ker na splošno gledano kaže, da globalizirani in hitro spreminjajoči se svet ni več pripravljen avtomatično priznavati absolutne legitimnosti petim stalnim jedrskim članicam varnostnega sveta, ki imajo privilegiran status vse od konca druge svetovne vojne, in drugič zato, ker globalni Jug zdaj tudi pri vprašanjih razoroževanja vse bolj odločno zahteva več besede in pri tem igra tudi na »glasovalni stroj«, kar Združeni narodi kljub vsem težavam še vedno so. Časi, ko so bila pogajanja o jedrski razorožitvi in omejevanju jedrskega oboroževanja izključno stvar ZDA in Rusije, se, kot kaže, iztekajo.
