»Radi bi se čim prej vrnili na bojišče. Vemo, kaj nas čaka«

Evropska vloga v ofenzivi na Mosul je veliko večja, kot se morda zdi.

Objavljeno
26. oktober 2016 20.41
Boštjan Videmšek, poročevalec
Boštjan Videmšek, poročevalec

Bnaslava, severni Irak – Brkati pripadnik oboroženih sil Kurdskih regionalnih oblasti (pešmerga) je v pesku zagledal podstavljeno improvizirano eksplozivno sredstvo. Proti svoji enoti je zakričal, naj se ustavijo, potem pa se počasi sklonil in previdno legel v pesek. Ko je prepoznal mino, je na pomoč poklical specialiste za deminiranje.

Uradnih podatkov o žrtvah med kurdskimi borci med ofenzivo na Mosul ni. Edini podatek, ki ga je mogoče dobiti, je, da je v prvih desetih dneh ofenzive padlo »več deset« pešmerg – večina zaradi samomorilskih napadalcev in improviziranih eksplozivnih sredstev, ki so jih pripadniki Islamske države »posejali« po celotnem podeželju okoli drugega največjega iraškega mesta. Za to so imeli na voljo zelo veliko časa, ki so ga očitno dobro izkoristili. Več sto podstavljenih bomb in min ter skoraj neverjetno »kreativnih« eksplozivnih sredstev je dodobra upočasniti koalicijsko napredovanje proti Mosulu, o čemer smo se v zadnjih dneh na vzhodni in severovzhodni fronti marsikje prepričali na lastne oči.

Urjenje rekrutov in najbolj izkušenih

Starejši kurdski vojak je še naprej ležal v pesku. Njegovim soborcem je šlo na smeh. Tokrat, hvala bogu, je šlo le za urjenje in ne za neposredno bojevanje. Toda urjenje kurdskih enot za odkrivanje in razminiranje improviziranih eksplozivnih sredstev je ključno, pomembno za reševanje številnih življenj. Pešmerge kljub svoji izkušenosti – med njimi je zelo veliko veteranov vojnih iz osemdesetih in devetdesetih let – na bojišču namreč velikokrat delujejo naivno, celo objestno. Njihovo visoko motivacijo in voljo je le treba pravilno usmeriti, nam pove eden izmed nemških vojakov, ki v oporišču Bnaslava petnajst kilometrov severno iz Erbila, glavnega mesta iraškega Kurdistana, urijo kurdske vojake.

Oporišče, ki ga obkrožajo velikanski vadbeni poligoni in je skoraj popolna kopija bojišč na obrobjih Mosula, je eno večjih, na katerih v Iraku deluje mednarodna vojaška koalicija. Njen sestavni del je s šestimi vojaškimi inštruktorji tudi Slovenska vojska. Njeni pripadniki delujejo v nemškem kontingentu, v katerem je 150 vojakov. V Iraku bodo ostali od štiri do pet mesecev. V oporišču, ki sicer pripada »črnim tigrom«, bojni enoti kurdske divizije Zervani, s katero sem nekaj dni preživel na bojiščih vzhodno od Mosula, nemški inštruktorji urijo tako kurdske rekrute kot tudi najbolj izkušene borce, ki se v oporišče za nekaj dni vrnejo neposredno z bojišč(a). Nekateri ob urjenju hodijo tudi v službe. V oporišču so sproščeni, lahkotni, pripravljeni na pogovor. Vsaka minuta varnosti šteje – trojno.

Počitek. Urjenje. Vrnitev na bojišče

»Na frontni črti pri Bašiki smo preživeli prva dva dneva ofenzive. Bilo je zelo naporno in nevarno. V vsaki vasici je bilo od deset do petnajst pripadnikov Daeša (arabski izraz za IS, op. p.). Zelo vztrajni so, a mi jih poznamo. Vemo, kako se je treba boriti proti njim. Trdo smo se bojevali in jih pregnali proti Mosulu,« je v odmoru med urjenjem dejal eden od kurdskih borcev iz Akre, ki je pred vrnitvijo na frontno črto skupaj s svojo enoto prišel na izpopolnjevanje. Enako velja za enoto, ki se je minuli petek in soboto v Kirkuku bojevala s komandosi Islamske države. Ti možje najbolje vedo, kaj jih čaka tam zunaj. »Radi bi se čim prej vrnili v boj,« so drug za drugim ponavljajo njegovi tovariši, njihovi nemški inštruktorji pa so jim, izkušenim borcem, medtem že pripravljali nove naloge. Prepoznavanju improviziranih eksplozivnih sredstev je sledil strelski trening, temu pa vadba urbanega bojevanja. Če bodo Kurdi res šli do Mosula, bo to še kako uporabno.

»Kurdski borci so zelo motivirani. Borijo se za svojo domovino, izkušeni so, a določenih znanj jim primanjkuje. Tu smo, da jim pomagamo,« je za Delo povedal stotnik nemške vojske Johannes Buschleb, ki je v iraški Kurdistan prispel 3. septembra. Nemški kontingent skupaj z britanskim, francoskim, danskim, švedskim, finskim, belgijskim, nizozemskim, norveškim in italijanskim sestavlja jedro evropske pomoči oblastem v Erbilu in Bagdadu v boju proti Islamski državi. Medtem ko Britanci in Francozi – oziroma pripadniki njihovih posebnih enot – s pešmergami aktivno sodelujejo tudi na bojiščih, je nemška (in tudi slovenska) vloga namenjena urjenju kurdskih borcev.

Velika nemška vloga v iraškem Kurdistanu

Pripadniki nemške vojske (Bundeswehr) so pri Kurdih še posebno priljubljeni. Razlog je preprost: Nemčija je v zadnjih dveh letih največji uvoznik orožja v iraški Kurdistan. V zadnjih dveh letih je iz Nemčije v Erbil prispelo trideset pošiljk orožja. Iraški Kurdistan je dvakrat obiskala nemška ministrica za obrambo Ursula von der Leyen. Nazadnje, 23. septembra, ko je že bilo jasno, da je začetek ofenzive na Mosul le še vprašanje časa. Uradni Berlin oblasti v Erbilu, ki so jih močno prizadele nizke cene nafte, (dodatno) pomaga tudi finančno. Z begunsko krizo in dogajanjem v Iraku je Nemčija prvič po koncu druge svetovne vojne spet vstopila na zemljevid Bližnjega vzhoda, toda tisto, kar Kurde pri Nemcih najbolj navdušuje, ni njihov »politični angažma«, ampak nemško protitankovsko orožje »Milan«, s katerim se kurdski borci zelo učinkovito spopadajo z avtomobili bombami. To s svojo zelo ubijalsko močjo čez puščavsko bojišče drvijo kot moderne kamikaze in sejejo smrt tako med vojaki, kot med civilisti in novinarji.

»V boju smo zdaj veliko bolj samozavestni. Proti drvečim avtomobilom bombam, proti samomorilcem, do zdaj nismo imeli prave obrambe. Zdaj nam je veliko lažje,« na bojiščih zatrjujejo pripadniki oboroženih sil Kurdske regionalne vlade.