Tiskane izdaje
Ko so hongkonški navijači pred kvalifikacijsko tekmo njihove reprezentance z Butanom – za svetovno nogometno prvenstvo leta 2018 – izžvižgali svojo državno himno, je bilo jasno, da se odnosi med nekdanjo britansko kolonijo in Pekingom dodatno zaostrujejo.
Že 1. julija 1997, ko je Hongkong prešel po oblast LR Kitajske, je postala himna tega mesta »Pohod prostovoljcev«. Namesto da bi se Hongkonžani identificirali z melodijo kitajske revolucionarne koračnice, je postala ta zanje simbol političnega pritiska, pod katerim izgubljajo avtonomijo in identiteto. Območna vlada in kitajski mediji so opozorili navijače, naj se na prihodnji tekmi, ko se bodo kitajski nogometaši pomerili z moštvom Maldivov, vzdržijo takšnih izgredov, vendar je bilo tudi v torek na hongkonškem stadionu skorajda nemogoče slišati zvoke himne, saj so jih preglasili vzkliki protestnikov. S tribun je donelo: »Mi smo Hongkong!«
To je bil slikovit uvod v glasovanje o reformi volilnega sistema v zakonodajnem svetu Hongkonga, s katerim so v četrtek zavrnili načrt kvazidemokratizacije, kakršna bi bila pogodu vodstvu v Pekingu. Pred zakonodajalci je bil namreč predlog, po katerem bi lahko prebivalci Hongkonga od leta 2017 neposredno izbirali predsednika območne vlade, vendar izključno s seznama kandidatov, ki bi ga odobril »volilni komite« pod nadzorom kitajskega vodstva.
Bojkot in spodkopavanje referenduma
Za izglasovanje takšnega osnutka reform je nujna dvotretjinska večina, in čeprav je hongkonški »mini parlament« večinoma sestavljen iz predstavnikov strank, ki so naklonjeni Kitajski, je bilo med večdnevno razpravo, ki je potekala pred glasovanjem, jasno, da bo vseh 27 predstavnikov demokratičnega bloka glasovalo proti in da ne bo dovolj glasov »za«.
Zato so poskušali zakonodajalci, ki so naklonjeni Pekingu, bojkotirati glasovanje in spodkopati referendum, in to tako, da so zapustili sejo. Kar 34 jih je odšlo iz dvorane, 8 pa jih je ostalo, tako da so referendum kljub vsemu izpeljali. Čeprav je bilo 8 glasov v prid sprejetju načrta reform, je ostal demokratični blok enoten. Osnutek so zavrnili kljub grožnjam iz Pekinga, da se to ne sme zgoditi, ker bo sicer »morala celotna hongkonška družba plačati zelo visoko ceno«.
Pred glasovanjem se je pred poslopjem zakonodajnega sveta zbralo veliko ljudi. Očitno je, da je Hongkong razdeljen na dva dela, saj so se bili nekateri pripravljeni znova udeležiti demonstracij, medtem ko so hoteli drugi pokazati, da je tudi njih vsaj toliko, kolikor je pripadnikov »gibanja dežnikov«, kot so poimenovali prodemokratične aktiviste. Mesto, ki je bilo pod britansko oblastjo popolnoma depolitizirano, je postalo v 18 postkolonialnih letih politično pretirano občutljivo.
Tisti, ki so bili in so še vedno proti ponujenim reformam, menijo, da jim je hotel Peking vsiliti trojanskega konja in s kvazidemokratičnim nadomestkom zapreti usta demokratičnim silam ter zatreti vse nadaljnje zahteve po resnično svobodnih volitvah. Tisti, ki so bili za, so prepričani, da je bolje kot nič imeti vsaj nekaj in da je za nadaljnji razvoj Hongkonga pomembnejša podpora Pekinga kot popolna svoboda pri izbiranju predsednika območne vlade.
Tako se je Hongkong znašel na robu nevarne radikalizacije, ki se je mnogi že dolgo bojijo. Na eni strani so tisti, ki se vse manj počutijo Kitajce in vse bolj kot manjšina na obrobju, katere identiteta izginja pod pritiski Pekinga. Pripadniki te skupine so citirali Shakespearov »biti ali ne biti« in na številne načine dali vedeti, da so vse bolj pripravljeni celo na telesno obračunavanje z oblastjo ter da v nobenem primeru niso pripravljeni sprejeti političnega diktata partijskega vodstva. Pred glasovanjem so po poslopju zakonodajnega sveta razporedili več kot 200 policistov, še 1000 policistov pa je bilo pred poslopjem. Strah pred izbruhom nasilja je bil večji kot kdaj prej.
Nejasnost in zaskrbljenost
Na drugi strani so tisti, ki so pripravljeni privoliti v kompromis in se pravzaprav počutijo kot privilegirani del Kitajske. Neposredne volitve, pa čeprav bi potekale znotraj jasno omejene arene, so pomemben korak v demokratično evolucijo, je, denimo, prepričana Regina Ip iz Nove ljudske stranke, kar je hkrati tudi največja svoboda, ki bi jo kjerkoli imeli Kitajci. Izjema so tisti na Tajvanu. Medtem ko so bili prvi prepričani, da bi glas za reforme, kakršne je predlagal Peking, pomenil, da se Hongkong za vedno odreka pravi demokraciji, drugi vztrajajo pri trditvi, da je zavrnitev predloga ustavila politični razvoj nekdanje britanske kolonije. In zdaj pravzaprav nihče ne ve, kaj se bo zgodilo.
V Pekingu so vidno zaskrbljeni. V partijskem vodstvu je vsem jasno, da proces radikalizacije ni nekaj, kar bi lahko ustavili z ukazom. Stvari glede Hongkonga utegnejo postati še posebej kočljive pred predsedniškimi volitvami v Tajvanu, ki so napovedane januarja prihodnje leto, kajti po izbruhu »sončničnega gibanja«, kot so poimenovali lanske študentske proteste proti preočitnemu navezovanju tajvanskega gospodarstva na kitajski trg in naložbe, se zdi, da bo otok dobil prvo predsednico, in to odkrito zagovornico neodvisnosti.
Znamenje poraza
V vseh političnih analizah je favoritka Tsai Ing-wen, predsednica Demokratske napredne stranke (DPP). Čeprav od nje ne pričakujejo tako odkritih provokacij, s kakršnimi je bivši predsednik iz te stranke Chen Shui-bian izzival Kitajsko med svojim mandatom (od leta 2000 do leta 2008), bi bila zmaga DPP neposredno znamenje poraza kitajske politike integracije Tajvana, za katero v Pekingu nimajo alternative.
Kitajsko telo, ki ima na skrbi odnose s Tajvanom, je sporočilo, da bo vodstvo v Pekingu sprejelo vsakega novega voditelja (kitajski funkcionarji se izogibajo temu, da bi izrekli besedo »predsednik«, saj imajo otok zgolj za eno od svojih pokrajin), ki se ne bo zavzemal za neodvisnost Tajvana. Toda odnose, ki vladajo nad Tajvansko ožino, uvrščajo med največja geopolitična tveganja, ki se utegnejo pokazati prihodnje leto. Potencialna nevarnost se vedno skriva tam, kjer se majhni spopadajo z velikimi, ki nimajo odgovorov na njihove zahteve.
Če v tej luči pogledamo še napetost v Južnokitajskem morju, je jasno, zakaj Kitajska gradi umetne otoke in vztraja pri tem, da je njeno celotno morje.
