Raje roboti kakor tujci?

Za japonsko oblast je vsak tujec enako (ne)sprejemljiv in samo redki se lahko prebijejo skozi gost filter.

tor, 26.01.2016, 10:00

Lani je Japonska odobrila azil 59 odstotkov več prišlekom kakor leto pred tem. Novica­ bi zaslužila objavo na prvih straneh časopisov, če ne bi šlo samo za 27 beguncev, ki jim je Tokio leta 2015 odprl vrata.

Pozornost zasluži novica, da je japonska vlada zavrnila 99 odstotkov azilantov kljub demografskemu in gospodarskemu pritisku na umik starodavnih ovir, ki preprečujejo priseljevanje tujcev na japonske otoke. Lani je pravosodno ministrstvo prejelo rekordnih 7586 prošenj za azil. Od petih Sircev so se lahko priselili samo trije. Sprejeli so tudi šest Afganistancev, po tri begunce iz Etiopije in Šrilanke ter še nekaj iz skupine 69 držav. Največ prosilcev je bilo iz Nepala, Indonezije, Turčije in Burme, vendar je za japonsko oblast vsak tujec enako (ne)sprejemljiv in samo redki se lahko prebijejo skozi gost filter ter upajo, da bodo v deželi vzhajajočega sonca začeli novo življenje.

Poleg tistih, ki so prejeli status begunca, je Japonska odobrila začasno prebivanje še 79 osebam. Iz »humanitarnih razlogov«, je izjavilo ministrstvo za pravosodje v soboto in zaradi teh številk sprožilo val kritik. »V Nemčiji je letos zaprosilo za azil 1,1 milijona ljudi in tam bo predvidoma ostala približno polovica teh ljudi,« je poudarila Eri Išikava, predsednica uprave japonskega združenja za begunce (JAR). »Upajmo, da se bo Japonska začela pogovarjati z visokim komisariatom OZN za begunce [UNHCR] in nevladnimi organizacijami ter čim prej razmislila o ukrepih sprejemanja beguncev po mednarodnih standardih.«

Toda za japonsko vlado je to vprašanje toliko bolj zapleteno, ker se število prosilcev za azil hitro povečuje. Leta 2014 jih je bilo samo 5000, sprejeli so jih 16. A tudi to je bilo pravzaprav povečanje števila v primerjavi z letom pred tem, ko je dobilo azil samo 11 ljudi. Ta številka je bila spet skoraj dvakrat višja kakor leta 2013, ko je pravico do bivanja na Japonskem dobilo samo 6 tujcev. UNHCR opozarja, da je Tokio vsega skupaj sprejel samo 2419 beguncev, kar je v nasprotju z razmišljanjem o »normalni Japonski«, ne glede na to, ali govorimo o ambicijah te države, ki bi se rada pridružila reševanju zunanjepolitičnih vprašanj, ali o temeljni težavi upadanja števila japonskega prebivalstva, zaradi česar je čedalje težje pridobiti dovolj delovne sile, nujne za vzdrževanje delovanja tretje gospodarske sile sveta.

Premier Šinzo Abe je podprl cilj, da se število prebivalstva do leta 2060 ne sme znižati pod 100 milijonov. Če upoštevamo, da na Japonskem danes živi 126,88 milijona ljudi, je jasno, s kakšnimi demografskimi težavami se danes bojuje ta država. S stopnjo rodnosti, ki je leta 2014 znašala 1,42 rojstva na žensko, Japoncev že leta 2065 ne bo več kakor 80 milijonov in nič več kakor 40 milijonov čez sto let. Z drugimi besedami: če se rodnost ne bo povišala, bo ­Japonska do leta 2115 izgubila dve tretjini prebivalstva, kar bi jo brez kakršnekoli katastrofe, ki bi se še lahko zgodila, izločilo iz tekme za prevlado v Aziji.

Pred dvema letoma je Abejev urad izračunal, da bodo cilj ohraniti število prebivalstva pri 100 milijonih dosegli samo tako, da bodo hkrati povišali stopnjo rodnosti na 2,07 do leta 2030 ter po letu 2015 vsako leto sprejeli po 200.000 priseljencev. Uresničevanje načrta očitno preprečujejo nekatere ovire. Demografka Eriko Suzuki je odkrila tri.

Prva je sistemska, je povedala. Priseljencev kratko malo ne definirajo tako, da bi lahko uživali enake družbene ugodnosti kakor Japonci. Če bi radi pojasnili, zakaj, je treba pogledati drugo oviro, ki ji Eriko Suzuki pravi »sentimentalna«. Do tujcev imajo ljudje veliko predsodkov. Tretja ovira je »jezikovna«, ki jo je lažje preskočiti kakor prejšnji dve, vendar se je je treba lotiti čim prej, ne pa čakati, da bo Japonska postala manj privlačna za tiste, ki iščejo boljše življenje. Priseljenci so, skratka, zelo pomembni, je prepričana Eriko Suzuki, zato jih je treba za vsako ceno pritegniti, ne pa ­zavračati.

Dobiček za podjetja, breme za družbo

Toda vsi na Japonskem ne vidijo predvsem prednosti namesto težav pri asimilaciji, financiranju in ohranjanju homogenosti naroda, stisnjenega na nekaj otokih. Član levo usmerjene Demokratske stranke in nekdanji ekonomist organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Joiči Kaneko meni, da je največja težava pri odpiranju vrat ta, da si beguncev želijo predvsem podjetja, ki bi jih zaposlila in jim podelila nižje dnevnice, vendar ne bi skrbela za njihovo nastanitev in izobraževanje, še manj za zdravstveno zavarovanje. To bi pomenilo, da bi podjetja imela dobiček, družba pa bi si nakopala breme, saj bi za begunci predvidoma prišle družine, zato bi se zanje povečali stroški.

Kaneko zato podpira razvoj »tehnologij, ki varčujejo pri delovni sili«, oziroma, konkretno, robotiziranje družbe. »Poglejmo, denimo, skrb za starejše in bolne. Razvili bi lahko nekaj podobnega medicinskim sestram robotom,« je povedal v neki razpravi. Če roboti že postajajo del japonske identitete, kakšna druga nacionalna tradicija zanje ostaja zaprta. Gre za rokoborbo sumo. Tu je bila dežela vzhajajočega sonca bolj odprta za tujce kakor na kateremkoli drugem področju in šele v nedeljo je cesarski turnir spet osvojil Japonec, potem ko so na njem dolgih deset let prevladovali nejaponski borci.

Enaintridesetletni Kotošogiku iz Fukuoke je končal »mongolsko obdobje«, ko so naziv prvaka osvajali predvsem mongolski borci. V svetu rokoborbe sumo so delovali tudi drugi tujci, med njimi Egipčani, Ukrajinci in Bolgari, vendar ljubiteljev tega športa to ni motilo. Morda se prav v sumu skriva odgovor na vprašanje, pod katerimi pogoji bi bila Japonska pripravljena sprejeti več priseljencev. Če bi dovolj dobro razumeli, sprejeli in imeli radi japonsko kulturo in tradicijo. Potem pravzaprav ne bi bili več tujci.

Prijavi sovražni govor