Strto srce Afrike

Švicarski rudarski gigant Glencore je s pomočjo izraelskega poslovneža kupil rudnike Konga daleč pod tržno vrednostjo.

Petra Blum, Katrin Langhans, Frederik Obermaier, Bastian Obermayer, Tobias Zick, Oliver Zihlmann
sre, 08.11.2017, 22:00

Dobrodošli med Rajskimi dokumenti

Dokumenti, ki so pricurljali v javnost, dajejo izjemen vpogled v temačni svet davčnih utaj. Nemška časopisna hiša Süddeutsche Zeitung je prejela 1,4 TB podatkov, ki jih je delila z ICIJ, pri preiskovanju pa je sodelovala tudi medijska hiša Delo. 13,4 milijona dokumentov obsega 19 davčnih jurisdikcij z vsega sveta in podatke o dveh podjetjih, ki omogočata poslovanje v davčnih oazah, Appleby in Asiaciti Trust.

Družba Appleby, ustanovljena leta 1897, je del že dobro znanega začaranega kroga davčnih oaz. Povezuje vodilne odvetniške družbe, ki poslujejo v davčnih oazah.

V nasprotju z družbo Mossack Fonseca - rdečo nitjo, ki je povezovala panamske dokumente - je Appleby podjetje, ki sodeluje predvsem s superbogatimi in največjimi multinacionalkami. Podjetje zlasti načrtuje in gradi kompleksne korporacijske mreže, da bi izkoristila vrzeli v mednarodnih zakonih in omogočila izogibanje plačevanju davkov.

Appleby najprej ustvari več slamnatih podjetij in jih registrira kot pravne subjekte, čeprav dejansko niso dejavni.
Potem pa globoko pod površjem ustanovi sklad in druge zapletene strukture, značilne za davčne oaze, da bi popolnoma nekaznovano skrili ali premaknili pravo premoženje in ustvarili dobiček.

Tako milijarderji in multinacionalke, zahvaljujoč zgolj pravnim luknjam in usmerjanju odvetnikov družbe Appleby, zmanjšujejo svoja davčna bremena.

Po tem vijugastem popotovanju v globinah mednarodnega davčnega sistema se naposled denar nedotaknjen vrne v žepe najpremožnejših.

Preberite še:

* Podjetja v lasti Kremlja povezana z naložbami v Twitter in Facebook

* Za pomembneže zakoni ne veljajo

* Premier Justin Trudeau govori eno, dela drugo

* Appleby, pisarna, podobna pošasti

* Ross ima koristi od povezav s Putinovim ožjim krogom

Vsi izsledki raziskave so na voljo na tej povezavi.

Demokratična republika Kongo, velika za več kot šest Nemčij, leži v srcu Afrike. Njene dragocene kovine niso le ključna surovina za prenosne računalnike in mobilne telefone, temveč tudi za električna vozila. Za motorje in polnilne postaje sta potrebna kobalt in baker, ki ju ima Kongo v izobilju.

Kongoški rudniki so bili nekoč v lasti državne rudarske družbe Gécamines. Nato je vlada to bogastvo države zapravila, saj je najboljše rudnike prodala tujim investitorjem daleč pod tržno vrednostjo.

Da bi bolje razumeli, kako se je to zgodilo, se moramo vrniti v junij 2008, ko so se sestali direktorji podjetja Katanga Mining, da bi se pogovorili o prihodnosti bogatih nahajališč bakra. Švicarska korporacija Glencore je v to podjetje že vložila več kot 150 milijonov dolarjev, a nenadoma je nastal problem: kongoška vlada se je odločila za ponovna pogajanja o svojih rudarskih pogodbah. In njeni pogoji so bili »nesprejemljivi«: zahtevala je 585 milijonov dolarjev.

Direktorji so za pomoč prosili Dana Gertlerja, izraelskega poslovneža in potomca trgovcev v diamanti, ki je v pravem času spoznal, da bi lahko bila baker in kobalt vsaj tako donosna kot diamanti.

Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:


Na koncu pogajanj je Kongo privolil v 140 milijonov dolarjev. Rekonstrukcija dogodkov s pomočjo rajskih dokumentov postavlja vprašanje, ali so med pogajanji podkupili enega kongoškega politika ali uradnika ali več.

Od krvavih diamantov do strateških kovin

Razprodaja kongoških naravnih bogastev se je začela maja 1997, ko je kot predsednik prisegel Laurent-Désiré Kabila. V tem času je mladi Dan Gertler prišel v Kinšaso iskat novih poslovnih priložnosti. Rabi ga je predstavil vodji kongoške vojske Josephu Kabili, predsednikovemu sinu. Postala sta prijatelja in Gertler je kmalu srečal tudi njegovega očeta.

Ta je potreboval denar za financiranje svoje vojske v vojni, veliko denarja. Njegov glavni vir v tistem času je bil izvoz krvavih diamantov. Gertler je imel denar, ki ga je Kabila potreboval, in iskal je diamante.

Predsednik Kabila mu je obljubil monopol na vse kongoške diamante, če bi mu lahko hitro preskrbel 20 milijonov dolarjev, je kasneje pisalo v poročilu Združenih narodov, pa tudi uporabil svoje zveze z izraelskimi generali, da bi olajšal dostop do izraelske vojaške opreme. Po trditvah poročila ZN – Gertler jih kategorično zanika – je od dogovorjenih 20 milijonov izplačal le tri, vojaške opreme pa ni priskrbel.



Januarja 2001 je predsednika Laurenta Kabilo ubil eden izmed njegovih telesnih stražarjev. Nasledil ga je sin Joseph in njegov prijatelj Gertler je postal vir opore novemu režimu. Zvesti privrženec je postal še mladi inženir Augustin Katumba Mwanke, ki ga je imenoval za ministra predsedništva in državnega portfelja, na položaj, ki mu je dal tudi pooblastila nad rudarskimi licencami.

Katumba je sprožil privatizacijo rudnikov družbe Gécamines, ki ga je bila zahtevala mednarodna skupnost za to, da bi v državo začela pritekati trda valuta, potrebna za obnovo v vojni porušene države. Kongo je tako prodal pravice za skoraj vse svoje zaloge bakra zasebnim investitorjem, a pod pogoji, ki so bili za Kongo katastrofalni. Poročilo ZN je opisalo Katumbo kot ključnega človeka leta 2002 za podeljevanje rudarskih licenc elitni mreži uradnikov, poslovnežev in kriminalcev. Na ta način je v treh letih prešlo najmanj pet milijard dolarjev državnega premoženja na zasebna podjetja. Pravice za rudnike Katange je dobilo več investitorjev, med njimi Dan Gertler.

Süddeutsche Zeitung je zaprosil Gertlerja za intervju, vendar se to nikoli ni zgodilo. V pisni izjavi pa je opozoril na svojo zavzetost za razvoj države. Njegova podjetja so med največjimi plačniki davkov v Kongu in ustvarjajo 30.000 delovnih mest. Izjava trdi, da je Gertler spoštovan poslovnež, ki spoštuje relevantno zakonodajo. Kategorično zanika, da bi imel »neprimerne, nezakonite oziroma koruptivne odnose« s predsednikom Kabilo in Katumbo Mwankejem.


Kot omenjeno, je leta 2008 Dan Gertler tudi posredoval pri pogajanjih podjetja Glencore s kongoško vlado, ki je na koncu namesto zahtevanih 585 milijonov dobila le 140 milijonov dolarjev. Ne kongoška vlada ne podjetje Katanga nista mogla ali hotela pojasniti, zakaj se je obubožana država odpovedala denarju, ki ga je res potrebovala.

Zavestno korupcijsko tveganje?

V tem času so cene bakra padale. Glencore je finančno krizo Katange rešil s posojilom in si s tem povečal delež v rudniku. Eden izmed rajskih dokumentov iz začetka 2009 kaže tudi na posojilo v višini 45 milijonov dolarjev za Gertlerjevo podjetje. Kot je navedeno v dokumentu, je pogoj zanj uspešen konec pogajanj s Kongom. Februarja 2009 je Glencore zares preskrbel posojilo in Gertler je potrdil, da je njegovemu podjetju omogočilo povečati delež v rudniku. Poleti 2009 so bile pogodbe med Katango in Kongom končno podpisane in Glencore je postal glavni delničar v rudarskem podjetju.

A s kom se je Glencore zapletel? Kaj bi lahko leta 2008 vedel o Gertlerju, ki se je v njihovem imenu pogajal v Kongu?

»Vidim le dve možnosti,« pravi Mark Pieth, mednarodno priznani švicarski strokovnjak za korupcijo. »Ali Glencore ni opravil skrbnega pregleda o Dan Gertlerju ali pa so dobro vedeli, da obstaja korupcijsko tveganje – in ga zavestno sprejeli.«

Prijavi sovražni govor