Tiskane izdaje
»Za našo državno korporacijo je naloga številka ena biti prvi. Postati moramo konkurenčnejši, ne le pri osvajanju tržnih deležev, ampak tudi pri zagotavljanju izenačenosti oziroma premoči nad geopolitičnimi nasprotniki,« je januarja 2015 izjavil generalni direktor Roskozmosa Igor Komarov.
Nekdanji prvi človek ruskega avtomobilskega velikana AvtoVaz je že četrti poslovnež v zadnjih šestih letih, ki so ga postavili na čelo preoblikovane ruske vesoljske agencije Roskozmos z nalogo, da racionalizira in spet postavi na noge vesoljski program v naslednici države, ki je prva poslala satelite, živali in ljudi v vesolje.
Vesoljski program je komaj preživel razpad Sovjetske zveze, industrija je doživela beg možganov, k ohranitvi programa pa je precej pripomoglo sodelovanje v projektu mednarodne vesoljske postaje. »Nismo hoteli, da bi ruski inženirji emigrirali v države, kakršni sta Severna Koreja in Iran, je lani izjavil ustanovitelj Inštituta za vesoljsko politiko na univerzi Georgea Washingtona John Logsdon.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Premalo denarja
Rusija je edina država, ki ima zmogljivosti, da redno pošilja ljudi v vesolje in jih tudi pripelje nazaj. In to tudi počne vsaj štirikrat na leto, ko njene rakete Sojuz pripeljejo nove posadke na mednarodno postajo. Brez ruskih nosilnih raket bi bil ogrožen tudi ameriški vesoljski program. Rusija še vedno opravi več izstrelitev kot katera koli druga država, v zadnjih 16 letih pa ni bilo trenutka, ko ne bi bil v vesolju vsaj en ruski kozmonavt. Za vesoljsko industrijo proizvaja približno sto ruskih podjetij, ki zaposlujejo četrt milijona ljudi, Rusija pa je tudi vodilna država pri izstreljevanju komercialnih satelitov v vesolje.
Nekdanja Sovjetska zveza in njena naslednica nista pri poletih v vesolje nikoli doživeli tako velikih katastrof kot ZDA, a so bile te vsaj v zahodnih medijih toliko odmevnejše. Zaradi 15 neuspešnih izstrelitev ruskih nosilnih raket v šestih letih so v ameriški poljudnoznanstveni reviji Wired ugotovili, da bo »ruski vesoljski program razneslo, tako kot raznaša njihove rakete«. Če naslov odseva pristransko privoščljivost na novo obujene hladne vojne, pa članek razkriva srčiko problema: premalo vloženega denarja za tako ambiciozen projekt. V prihodnjem desetletju bo Rusija v svoj vesoljski program vložila le nekaj več, kot ZDA za svojega namenijo v enem letu.
Prebivalci Mednarodne vesoljske postaje (ISS) v vesolje in nazaj potujejo zgolj še v Sojuzovih kapsulah. Foto: Reuters
Negotovi boj z asteroidi
Nekatere projekte, kot je pilotirani polet na Luno, so zato morali preložiti, usoda drugih, kakor je »boj z asteroidi«, pa je negotova, toda Federacija, kakor so poimenovali načrtovano vesoljsko plovilo nove generacije, utegne kozmonavte voziti okoli Lune in še dlje že leta 2025. Že leto pred tem pa načrtujejo odprtje nove ruske vesolje postaje.
»Začenja se nova tekma za Luno,« je napovedal Mark Serov, ki vodi največjo rusko vesoljsko korporacijo Energija, v kateri razvijajo plovilo Federacija. Po njegovih besedah se zdaj okoli naravnega Zemljinega satelita ponavlja zgodba o osvajanju Severnega tečaja in Antarktike, ko javnosti ni bilo razumljivo, čemu nevarne ekspedicije na neznana ozemlja. Šele pozneje so energetski viri, znanstvene raziskave in geostrateški načrti pokazali praktični smisel teh odprav. »Po mojem mnenju bo Luna sčasoma postala nekakšna sedma (Zemljina) celina,« pravi Serov.
Ruska raketa Sojuz MS-03 na izstrelišču v Bajkonurju. Foto: Shamil Zhumatov/Reuters
