Tiskane izdaje
Indija in Kitajska sta začetek muslimanskega svetega meseca izkoristili za to, da sta nagovorili svoje muslimansko prebivalstvo. Vsaka seveda po svoje. Indijski premier Narendra Modi, sicer znan po hindujskem nacionalizmu, jim je poslal čestitko kar prek twitterja.
Kitajski partijski vrh pa je vsem državnim uslužbencem, učiteljem, profesorjem in študentom v pretežno muslimanski avtonomni pokrajini Xinjiang prepovedal, da bi se v naslednjih tednih vzdržali hrane in vode, ter tamkajšnjim restavracijam ukazal, naj bodo odprte tudi podnevi. Glede na to, da se ramadanu po kitajsko reče »zhai yue«, kar pomeni mesec posta, je vse skupaj rahlo absurdno. Vendar je to eden od ukrepov tako imenovane slabitve religije, kar je dolgoročna kampanja, ki je uperjena proti ekstremistom, ki islam izkoriščajo za ideologijo odcepitve.
Svetovni kongres Ujgurov je pretekli četrtek, na prvi dan svetega meseca, uradni Peking pozval, naj te omejitve ukine, in opozoril, da bodo samo še poglobile družbeni prepad, ki je Xinjiang nevarno razdelil po etničnih in verskih šivih. A kitajski vrh je prepričan, da je mogoče samo z metodo »močno udari« doseči stabilnost in harmonijo.
Ukrepi, predpisani iz centra, se v različnih krajih izvajajo različno. Nekatere lokalne vlade so jih še okrepile. V okrožju Anwat so policijskim in pravosodnim uradnikom ukazali, »naj svoje družinske člane podučijo in jih prepričajo, naj se ne vzdržijo hrane in vode ter naj ne hodijo v džamijo«.
V mestu Tarbagatay so šolam ukazali, naj bodo v času svetega meseca posebno pozorni na to, da bodo vsi učenci podnevi jedli in pili, kljub temu da je na Kitajskem mlajšim od 18. leta tako ali tako prepovedano sodelovati pri verskih obredih. V okrožju Qiemo so se vladni uradniki sestali z islamskimi predstojniki in jih seznanili z okrepljenim nadzorom nad vsemi verskimi obredi. Džamijam v prefekturi Yili pa je bilo ukazano, da morajo legitimirati vsakega, ki pride molit.
Ujguri in Huiji
Na Kitajskem živi nekaj več kot 22 milijonov muslimanov, ki se delijo na dve glavni skupini. Ujgurov je deset milijonov. Od večinskih Hanov se razlikujejo po videzu in jeziku, ki je podoben turškemu, za pisanje pa uporabljajo arabsko pisavo. Drugo skupino sestavljajo pripadniki manjšine Hui. Tudi njih je deset milijonov, a so veliko bolj asimilirani v kitajsko družbo kot Ujguri. Poleg tega, da se od Hanov fizično zelo malo razlikujejo, tudi oni govorijo kitajski jezik in imajo imena, iz katerih je težko razbrati njihovo etnično pripadnost.
Največja razlika med Ujguri in Huiji je ta, da imajo prvi Xinjiang za svoje ozemlje, ki ga je okupirala Kitajska in ki ga Peking z raznimi političnimi, družbenimi in gospodarskimi politikami nenehno naseljuje s Hani. Zanje je Xinjiang (kar po kitajsko pomeni novo ozemlje) Vzhodni Turkestan.
Huiji so skoncentrirani v pokrajinah Ningxia in Gansu, vendar niso nikoli v zgodovini izzivali kitajske ozemeljske avtoritete. Tudi ko je pred devetimi leti imam Hong Yan v pokrajini Ningxia ustanovil sufistično sekto, v katero je pritegnil več kot milijon in pol vernikov, je povsem zadostovalo, da je partijskim oblastem obljubil popolno lojalnost. S tem dejanjem mu je bilo vse dovoljeno, vključno z grajenjem džamij in ustanavljanjem cele mreže medres, ki so sicer prepovedane.
Tudi v tem primeru se je pokazalo, da partijski vrh ne nasprotuje islamu kot takemu, ampak se ga boji samo takrat, ko v njem prepozna izziv za kitajsko teritorialno integriteto. Takrat posega po takšnih ukrepih, kot sta prepoved moškim, da si puščajo dolgo brado, in prepoved ženskam, da nosijo naglavno ruto. Na nekaterih območjih Xinjianga so trgovcem celo ukazali, da morajo prodajati alkoholne pijače in cigarete, ki so zaradi islamskih pravil začele izginevati s polic. Zagrozili so, da bodo lastniku lokala, ki ne bo imel vsaj pet vrst alkohola, odvzeli dovoljenje za delo.
Preboj ledu
Za Modija pa je bil ramadan priložnost, da po telefonu pokliče pakistanskega premiera Navaza Šarifa ter mu v petminutnem pogovoru čestita in ga obdari. »Ob tej priložnosti je indijski premier napovedal, da bo njegova vlada osvobodila pakistanske ribiče (aretirane zaradi prečkanja morske meje v Arabskem morju),« so v sredo sporočili iz Šarifovega urada. To je bil majhen preboj v zaledenelih odnosih med južnoazijskima jedrskima silama. Modi je za ramadan čestital tudi afganistanskemu predsedniku Ašrafu Ganiju in bangladeški premierki Šeik Hasini, kar je očiten znak, da želi graditi dobro ozračje v celotni muslimanski soseščini.
Indija je s 176 milijoni muslimanov po njihovem številu na drugem mestu na svetu. Več jih ima le še Indonezija (209 milijonov). Napovedi kažejo, da bo Indija do leta 2050 s 311 milijoni pripadnikov te vere največja muslimanska dežela. Kljub vsemu pa bo to le 11,2 odstotka vsega indijskega prebivalstva.
Modijeva čestitka ob ramadanu ne pomeni, da so odnosi med hindujci in muslimani v tej državi idilični. Niti najmanj. Prav Modija so obtožili, da leta 2002, ko je bil glavni minister države Gudžarat, ni storil nič za preprečitev sektaškega obračunavanja, v katerem je bilo ubitih najmanj tisoč ljudi, večinoma muslimanov.
Ni tudi naključje, da se je v Indiji razvnela na videz lingvistična polemika okoli tega, ali bi morali sveti mesec poimenovati ramadan, po arabski, ali ramazan, po perzijski tradiciji. Deveti mesec islamskega koledarja, v katerem je bil preroku Mohamedu prvič razodet Koran, so na indijskem podkontinentu od nekdaj poimenovali s perzijskim imenom ramazan. Mnogi prehod k imenu ramadan vidijo kot znak arabizacije, in ne le jezikovni problem.
Vprašanje, kateri islam je pravi – tisti, ki je prišel iz Perzije in Osrednje Azije, ali tisti, ki nosi saudski predznak –, je znak kulturne negotovosti te velike skupine. Drugače od njih so Ujguri na Kitajskem toliko bolj močni, kolikor bolj jih poskuša Peking oslabiti s hrano in pijačo v času svetega meseca. Takšna je namreč logika identitete. Bolj se jo poskuša zadušiti, močnejša postaja.
