Tiskane izdaje
Canberra − Kritiki kontroverzne azilne politike, ki temelji na naseljevanju prebežnikov v čezmorskih procesnih centrih, so vprašanje ravnanja z migranti ponovno uvrstili na vrh politične agende, tako da so problematizirali usodo skupine ljudi, katerih želje in predstave o boljšem življenju so, kot čoln, ki se preveč približa skalnati obali, trčile ob realnost.
Na ulicah večjih avstralskih mest so v zadnjih dneh potekale množične demonstracije proti načrtom vlade, da na otok Nauru, kjer stoji eden od procesnih centrov, v kratkem vrne 267 ljudi, od tega 37 dojenčkov in 54 otrok, ki so jih na celino prepeljali zaradi težav z zdravjem.
Demonstranti so zahtevali od oblasti, da prebežnikom dovoli ostati na celini in da jih ne pošilja nazaj. Razlog? Življenje v procesnem centru meji na katastrofo. Negotove razmere po navedbah zaposlenih in borcev za človekove pravice prebivalce vodijo v stanje obupa. Poročila o zlorabah žensk in otrok ter o neprimernem ravnanju z interniranci so se od vnovičnega odprtja centra leta 2012 namnožila, tudi če se je število interniranih ljudi v njem v enakem obdobju precej zmanjšalo.
Nedavna odločitev višjega sodišča o tem, da so centri zakoniti in v skladu z zakonodajo, je avstralsko vlado pripeljala do zaključka, da je z njeno azilno politiko vse v najlepšem redu. Toda velik del javnosti in medijev o tem ni prepričan.
»Groba« azilna politika
Vlada pod vodstvom Malcolma Turnbulla za zdaj ni pokazala nikakšrne pripravljenosti, da odstopi od svojih načrtov, kljub pozivom nasprotnikov, naj premier »sprejme dostojno odločitev« in skupini migrantov dovoli ostati na celini. Oblasti v več zveznih državah so izrazile pripravljenost, da sprejmejo iskalce azila in v celoti financirajo njihovo nastanitev, toda premier je vztrajal, da pozivom ne bo popustil, češ, da bi s tem le ogrozil še več nedolžnih življenj.
»Tisti, ki bi v Avstralijo radi prišli s pomočjo tihotapcev ljudi, ne bodo uspeli,« je dejal Turnbull, pri tem pa poskušal ubraniti kontroverzno politiko obvezne internacije predvsem v kontekstu preprečevanja novih tragedij na odprtem morju. Avstralska vlada po pisanju Guardiana verjame, da je med letom 2007 in 2013 med poskusi nezakonitega vstopanja v državo utonilo 1200 ljudi. Canberra priznava, da je azilna politika, ki jo je leta 2013 uvedla vlada Tonyja Abbotta »groba«, a hkrati verjame, da je obratovanje čezmorskih procesnih centrov edino, kar preprečuje tihotapcem, da širijo svojo dejavnost.
Vlada si je prejšnji teden zagotovila pomembno zmago, ko je višje sodišče na podlagi primera mlade matere iz Bangladeša odločilo, da z gradnjo, vodenjem in financiranjem procesnih centrov izven avstralskih meja ne krši ustave, kot ji to očitajo aktivisti. »Pot do nastanitve je zaprta brez izjem,« je med pričanjem pred poslanci v avstralskem parlamentu nekaj dni kasneje poudaril Michael Pezzullo, državni sekretar zadolžen za področje priseljevanja. Vztrajal je, da »ni nobenega sočutja v tem, da ljudem ponujate lažno upanje«. Po besedah predstavnikov vlade bo vsak od 267 primerov obravnavan posebej in na podlagi te obravnave bo padla tudi odločitev o njihovi vrnitvi nazaj na Nauru. Nikakor pa oblast ne namerava o njihovi usodi odločati v paketu, mimo uveljavljenih postopkov.
Več transparentnosti
Centri, posejani po otokih, oddaljenih tudi po več sto kilometrov stran od avstralske celine, za mnoge predstavljajo zgodbo o uspehu. Vrsta evropskih politikov se je v času migrantske krize v iskanju navdiha in učinkovitega načina, kako zaustaviti tok prebežnikov čez Sredozemlje, ozrla proti Avstraliji.
Toda azilna politika, ki jo je država vpeljala leta 2013 in z njo bistveno zmanjšala število nezakonitih migrantov in iskalcev azila, po mnenju kritikov ostaja nevredna podpisnice mednarodne konvencije o človekovih pravicah in konvencije o pravicah otroka. Aktivisti in nevladne organizacije opozarjajo, da bi morali vsakemu iskalcu azila, ki pride v Avstralijo, omogočiti pravično in hitro obravnavo njegove prošnje na ozemlju Avstralije. Poseben poudarek bi po besedah predstavnikov Human Rights Watch moral biti namenjen zaščiti otrok. Toda namesto tega postopki trajajo tudi po več let, življenje internirancev pa medtem postaja čedalje bolj nemogoče. Razmere v centrih so pogosto zavite v tančico skrivnosti, dostopnost do informacij o življenju v notranjosti je omejena. Vse kaže, da namenoma.
Dejstvo je, kot poudarjajo avstralski mediji, da se večina državljanov strinja z azilno politiko, pod katero se je število nezakonitih prebežnikov drastično zmanjšalo. Toda to ne zmanjšuje potrebe po transparentnosti in neodvisnem nadzoru ravnanja z migranti. To mora biti, kot poudarjajo, čim bolj humano. Humanost in preprečevanje novih prihodov ne bi smeli biti izključujoči izbiri.
