Razstava srbskih laži: Svoboda medijev ni rožnata

Naprednjaki mandatarja Aleksandra Vučića so organizirali razstavo Necenzurirane laži, ki naj bi dokazovala, da v Srbiji ni medijske cenzure. V novinarskih združenjih so razstavo ocenili za vrhunec cinizma in dodatni pritisk na krhko svobodo izražanja.

Lastništvo srbskih medijev je netransparentno, kritični do oblasti pa so predvsem mediji, ki jih sofinancirajo tujci. Večina tradicionalnih medijev se ravna po nepisanem pravilu: kamor šef z očesom, novinarji s skokom. Kljub njihovi servilnosti do oblasti, zlasti največjih elektronskih medijev, imajo ljudje dostop tudi do verodostojnih informacij. Ključni problem je to, da večina ne verjame lastnim očem in ušesom, temveč raje čaka, da jim njihov voditelj pojasni, kaj so zares videli in slišali.

Katalog sovražnikov oblasti

Razstava naslovnic srbskih medijev, skeniranih novinarskih člankov, karikatur, videoposnetkov in komentarjev ter tvitov na družbenih omrežjih, ki gostuje v beograjski galeriji Progres, bo šla na turnejo po celotni Srbiji. Naprednjaki želijo rojake prepričati, da v Srbiji cveti medijska svoboda in da mediji niso tarča političnih pritiskov.

Neodvisno društvo novinarjev Srbije (NUNS) in Neodvisno društvo novinarjev Vojvodine (NDNV) sta ocenili, da je razstava ključni dokaz proti oblasti, ki ne razume, da je vloga medijev nadzor oblasti in varovanje javnega interesa, ne pa sredstvo za propagando in oglaševanje politikov. NUNS in NDNV sta še poudarili, da je razstava javni »katalog sovražnikov« naprednjakov, to pa so vsi, ki so kritični do njihovega voditelja in njegove avtoritarne vladavine.

Vrh naprednjakov ne odgovarja na vprašanja novinarjev, kakšni so bili motivi za pripravo razstave in kaj je njen cilj. Na odprtju je vodja njihove informativne službe Vladanka Malović poudarila, da njihov namen ni bil, da bi kazali s prstom na medije, ki žaljivo pišejo o Aleksandru Vučiću. Izpostavila je, da razstava dokazuje državljanom Srbije, da v državi ni dovoljena samo kritika, temveč tudi ekstremna kritika in absolutna neodgovornost za zapisane ali izrečene besede.

Malovićeva se je odzvala tudi na očitke NUNS in NDNV, v svojem odzivu pa ju je obtožila, da vsakodnevno zavajata javnost in predstavljata Vučića kot medijskega diktatorja. Naprednjaki so še pojasnili, da so razstavili prispevke, ne da bi jih z eno samo besedo komentirali, čeprav so Vučića primerjali tudi s Hitlerjem in Stalinom. Zavrnili so očitke posameznikov, ki si razstave sploh še niso ogledali, da so uporabili fašistične metode. Po njihovem imajo novinarji absolutno pravico, da pišejo, kar hočejo.

Reforme zavirajo tuji plačanci

Glavni urednik dnevnika Danas Dragoljub Petrović je opozoril, da je oblast na razstavo uvrstila prispevke najbolj rumenih tabloidov, ki se vedno zatekajo v senzacionalizem in objavljajo neresnice ne glede na to, kdo je na oblasti, ter resne analitične medije, kot so NIN, Vreme, Nedeljnik ali Danas. Po njegovem so z razstavo, posvečeno medijem, ki pišejo proti oblasti, priznali, da ne obstaja svoboda medijev.

Problem vidi v tem, da oblast ne prenese nobene kritike, ne glede na nizko naklado posameznih medijev. Petrović iz tega sklepa, da morajo biti tisti mediji, ki niso uvrščeni na razstavo, zaskrbljeni, ker svoje delo očitno ne opravljajo na pravi način. Vzrok za skrb ima tudi oblast, ki karikira sama sebe, tako da karikaturisti in satiriki sploh niso več potrebni. Petrović še meni, da je oblast obremenjena s paronoičnim strahom, da jo mediji preganjajo, medtem ko o njej naj ne bi pisali lepo, ker so tuji plačanci, ki zavirajo nujne reforme.

Odgovorni urednik tednika Vreme Filip Švarm vidi v razstavi odkrit pritisk na medije in novinarje ter stigmatizacijo svobodnega in kritičnega izražanja mnenja. Švarm je spomnil, da je bil v obdobju, ko je bil Vučić minister za informiranje v Miloševićevem režimu, sprejet sporni zakon o informiranju, ki bi moral zadušiti vse svobodne medije v Srbiji.

Po mnenju Švarma se v skoraj dveh desetletjih, kar zadeva medijske in državljanske svoboščine, ni ničesar spremenilo. Izpostavil je, da se ob ogledu razstave ni mogoče otresti občutka, da oblast ne razlikuje med lažjo in kritičnim mnenjem, ker vsako kritiko doživlja kot laž. Razstavo je oblast namenila tako evropski javnosti, da ji ne bi očitala cenzure, kot tudi privržencem, da bi jih prepričala, da ima vse pod nadzorom.