Tiskane izdaje
La Paz − Bolivijski predsednik Evo Morales se, kot kaže, na oblasti ne bo mogel obdržati do leta 2025, kot so upali njegovi privrženci. Volivci so namreč na nedeljskem referendumu zavrnili ustavni amandma, ki bi mu omogočil, da bi se potegoval za še en − že četrti − mandat.
Prvi izidi volitev in rezultati vzporednega glasovanja kažejo, da je večina od približno 6,5 milijonov volilnih upravičencev − udeležba na referendumu je bila obvezna − ustavni amandma zavrnila. Kot je po preštetju približno tretjine glasovnic sporočila bolivijska volilna komisija, je proti spremembam glasovalo 63, za pa 37 odstotkov volivcev. Prav tako negativen, a nekoliko tesnejši rezultat kažejo tudi vzporedne volitve. Po podatkih inštituta Ipsos se je proti spremembi ustave izreklo 52,3, za pa 47,7 odstotka volivcev; medtem ko rezultati raziskave Mori kažejo še tesnejše razmerje − 51 proti 49 za nasprotnike spremembe ustave.
Če bodo tudi končni rezultati zavrnili amandma k bolivijski ustavi, bo to nov udarec za levičarsko gibanje v Južni Ameriki, ki je v zadnjem času utrpelo vrsto volilnih porazov, med drugim v Argentini in Venezueli. A kljub slabim obetom v administraciji bolivijskega predsednika niso izgubili optimizma. »Lahko se zgodi, da se bodo solze veselja nekaterih opozicijskih politikov spremenile v solze obupa,« je sporočil podpredsednik Alvaro Garcia Linera. V Moralesovem kabinetu računajo predvsem na glasove z ruralnih območij, kjer uživa predsednik večjo podporo kot v mestih.
Foto: Aizar Raldes/AFP
Razcvet ni varovalo pred kritiko
Vse bolj verjetna zavrnitev ustavnega amandmaja bi bila prvi poraz 56-letnega Moralesa, odkar se je pred desetletjem povzpel na oblast. Potem ko je na volitvah leta 2005 zmagal z 54-odstotno podporo − in postal prvi staroselski predsednik Bolivije −, je njegova priljubljenost naraščala. Na volitvah leta 2009 je tako slavil s 64-odstotno podporo volivcev, pet let pozneje pa z nekoliko manjšo, a še vedno prepričljivo 61-odstotno podporo. Z januarjem letos je Morales postal bolivijski predsednik z najdaljšim stažem po razglasitvi neodvisnosti od Španije leta 1825.
V času njegovega vodenja države je Bolivija doživela gospodarski razcvet. Nekdanjemu pridelovalcu koke in sindikalnemu voditelju pripisujejo zasluge za zmanjšanje revščine − med letoma 2005 in 2014 je delež najbolj revnih v Boliviji s 53 padel na 29 odstotkov, povprečni dohodek na prebivalca pa je s približno 786 evrov zrasel na 2810 evrov −, izgradnjo infrastrukture − letališč, cest in železniških povezav −, vlaganje v socialne programe za starejše, otroke in nosečnice ter opolnomočenje staroselske skupnosti. Čeprav so prihodki iz rudarjenja in črpanja zemeljskega plina, ki predstavljata tri četrtine vsega bolivijskega izvoza, lani padli za 32 odstotkov, je Bolivija beležila 4,8-odstotno gospodarsko rast, eno najmočnejših v Latinski Ameriki.
Kljub tem uspehom kritik na Moralesov račun ne manjka. Nasprotniki njegovo administracijo obtožujejo korupcije ter nepotrebnega zapravljanja in vlaganja v razsipne infrastrukturne projekte na račun zdravstva in izobraževalnega sistema. Pripisujejo mu avtoritarne težnje ter opozarjajo na prevelik vpliv Kitajske na njegovo politiko in izkoriščanje naravnih virov na ekološko občutljivih območjih. Poleg tega je Moralesova priljubljenost v zadnjem času upadla tudi zaradi škandala, povezanega z domnevnim izkoriščanjem vpliva v korist nekdanje partnerke, sicer ene od članic vodstva kitajske družbe CAMC, ki je pred kratkim z bolivijsko vlado sklenila posel v vrednosti dobrih 519 milijonov evrov. V povezavi s tem že poteka več preiskav, Morales pa očitke zavrača in trdi, da za njimi stoji ameriško veleposlaništvo, ki ga hoče očrniti.
A tudi v primeru vse bolj verjetnega padca referenduma ima Morales do prihodnjih predsedniških volitev leta 2019 na voljo dovolj časa, da izbere svojega naslednika in tako ohrani svoj vpliv v politiki.
