Tiskane izdaje
Toda vsi niso bili razpoloženi za slavje. Številni demonstranti so bili oblečeni v črne majice in nad glavami dvigali črne transparente s sporočili, zapisanimi z belimi pismenkami. »Brez strahu«, je pisalo na enem od njih. »Nasprotujemo avtoritarizmu, nasprotujemo zatiranju«, je sporočal drugi. Nekateri so vzklikali parole o demokraciji kot nujnem dejavniku, ki zagotavlja pravno državo. Nekateri so celo mahali s katalonskimi zastavami nad transparenti, na katerih je pisalo: »Neodvisnost za Hongkong«.
Politično vodstvo v Pekingu je medtem opazovalo nerede v Barceloni, in ker je katalonski referendum po marsičem namigoval na mogoč razvoj dogodkov v Hongkongu, se je včeraj v kitajskih medijih pojavila samo ena novica o dogajanju v Kataloniji. To je bila novica tiskovne agencije Xinhua o »demonstracijah za obrambo španske enotnosti in ustave ter proti referendumu, ki so ga razglasili za nezakonitega«. Kitajska upravičeno zaskrbljeno spremlja dogajanje v Španiji in bolj kakor kdaj prej sovraži besedo referendum.
Frustracija »tihe večine«
»Na Hongkonškem političnem odru prevladujeta bloka, ki se posvečata predvsem najpomembnejšemu političnemu vprašanju, to je Kitajski,« mi je pred kratkim med pogovorom povedala Regina Ip, voditeljica Nove ljudske stranke in članica lokalnega parlamenta. »Eden od blokov je prokitajski, drugi se razglaša za 'prodemokratičnega', a je pravzaprav protikitajski. Toda mislim, da veliko ljudi spada v 'tiho večino', ki ni imela svojega predstavnika na oblasti. Zato sem pred šestimi leti ustanovila to stranko, da bi zasedli položaj na sredini.«
Frustracija »tihe večine«, ki po eni strani zavrača pritiske Pekinga, po drugi pa ne podpira teženj čedalje očitnejšega separatizma, se je izrazila z rastočo priljubljenostjo Nove ljudske stranke, ki je na lanskih volitvah v zakonodajni organ prejela 7,73 odstotka glasov, več kakor dvakrat več kot na prejšnjih volitvah, izvedenih štiri leta pred tem.
Vprašala sem jo, ali jo skrbijo čedalje močnejši separatistični občutki med mladimi v Hongkongu, in Regina Ip je to potrdila. »Seveda me,« je povedala. »Trenutno je, kakor sami veste, najobčutljivejše politično vprašanje hongkonška neodvisnost. Gibanje za odcepitev Hongkonga se je začelo v študentskih sindikatih, vendar vodje tega gibanja na volitvah v študentskih naseljih niso prejeli več kakor 20 odstotkov glasov.«
Politični spekter se, je poudarila Regina Ip, zato deli na približno 20 odstotkov tistih, ki zagovarjajo neodvisnost, in približno 40 odstotkov tistih, ki »domoljubno podpirajo Kitajsko«. »Preostali so nekje na sredini,« je povedala.
»Zakaj ti mladi ljudje tako nasprotujejo Kitajski?« se je vprašala Regina Ip. »Številni starejši Hongkonžani so pobegnili pred komunizmom in pustili za seboj premoženje, zato bi prav oni imeli precej več razlogov za sovraštvo do Kitajske. Toda zakaj bi prav ti mladi ljudje čutili takšen odpor? O tem imam svoje mnenje.«
Bolj grožnja kot priložnost
Regina Ip je opozorila na izrek, da je »politika vedno osebna«, ter pojasnila, da so se nasprotja zaostrila, ko se je Kitajska dvignila iz revščine in postala velesila. »Ko sem bila otrok,« je povedala, »me je mama peljala čez mejo, da bi odnesli zdravila in potrebščine revnim sorodnikom. Ko so bili revni, smo jim bili zelo naklonjeni, saj so bili šibki, mi pa smo se počutili večvredne. Zdaj se je to spremenilo, naši kitajski sorodniki so postali močni in njihovi študentje so tekmovalnejši od naših, njihovi poslovneži močnejši in prav povsod delujejo. Prevladal je občutek, da so nas presegli in preplavili naše majhno mesto.«
Zato, je dejala Regina Ip, mnogi študenti sprejemajo Kitajsko bolj kakor priložnost za napredovanje. Seveda obstajajo tudi razlike, je povedala, denimo v življenjskem slogu, miselnosti in jeziku. Hongkonžani govorijo kantonsko narečje, ki se od standardne kitajščine razlikuje bolj, kakor se med seboj razlikujeta katerakoli dva evropska jezika. In mladi čutijo čedalje močnejši odpor do »kopenskega jezika«, kakor pravijo narečju, ki ga govorijo v Pekingu, zato bodo z vami raje govorili angleško kakor v mandarinski kitajščini, ki jo neradi uporabljajo in jo doživljajo kot izdajo svoje kulturne identitete.
Ko sem se pogovarjala z Regino Ip, so se v Hongkongu posvečali predvsem razpravi o spornih posterjih, ki se pojavljajo v študentskih naseljih po mestu. »Neodvisnost za Hongkong«, je pisalo na velikem črnem transparentu, ki so ga ponoči izobesili na Kitajski univerzi Hongkonga (CUHK). »Borimo se za svoje ozemlje«, je pisalo na drugem. Hongkonški študenti so vztrajali pri demokratični pravici do tega, da izobesijo takšne transparente, zato so jim njihovi kolegi iz LR Kitajske odgovorili, da imajo po njihovem »enako demokratično pravico« do tega, da jih snamejo.
Demokratično
Če bi v tem stavku zamenjali nekaj imen, bi dobili Katalonijo in Madrid. Kitajska zato s strahom opazuje dogajanje in bo ob prvi priložnosti podprla premiera Mariana Rajoyja. Seveda bo pričakovala, da ji bo ob pravem času vrnil uslugo.
