Tiskane izdaje
Nekdanja zunanja ministrica je na krilih glasov manjšin pometla po ameriškem jugu in nanizala sedem zmag ter svojemu sicer trdoživemu nasprotniku Bernieju Sandersu prepustila štiri bele zvezne države na severu. Senator je opozoril, da tekma še ni končana, saj mora glasovati še 35 zveznih držav, in bo vztrajal do julijskega zbora stranke v Philadelphii. Toda večina političnih komentatorjev se strinja, da je to bolj matematična možnost kot politična resničnost. Slednja je za senatorja predvsem vztrajanje, s katerim bo silil Hillary Clinton v levo in prinesel večji vpliv liberalnemu krilu demokratske stranke.
Po začetnem opotekanju v Iowi in New Hampshiru je nekdanja zunanja ministrica znova trdno v sedlu favoritke in zmaguje z dvomestnimi razlikami. Čeprav mladi in liberalni belopolti volivci še vedno občutijo Berniejev žar, kot pravijo navdušenju nad 74-letnim senatorjem in njegovimi pozivi k pravičnejši družbi in volilnemu sistemu, se stranka počasi enoti za Hillary Clinton. Že ob njeni nominaciji se bodo letošnje volitve zapisale v zgodovino, saj utira pot generacijam žensk za njo.
Boj proti Trumpu
Toda že včeraj so skoraj vsi pozabili na njeno veliko noč in celotno demokratsko stranko. Televizijski zasloni so brneli ob ihtavih zagotovilih vplivnih politikov desnice, da Trump kljub vsemu ne bo osvojil dovolj glasov za julijsko osvojitev nominacije in se bodo republikanci v najslabšem primeru soočili z mešetarskim zborovanjem, na katerem bodo z medsebojnimi kupčijami kandidati zbrali dovolj glasov delegatov za nekoga, ki se ne piše Trump.
Donald Trump. Foto: John Moore/Getty Images/AFP
To bo zagotovo sprožilo veliko ogorčenje med množico podpornikov newyorškega milijarderja, toda po besedah nekdaj vplivnega politika desnice Toma DeLaya nazadnje stranka imenuje svojega predsedniškega kandidata. Vrh stranke ima velike težave z iskanjem nekoga, ki bo prevzel vajeti volilnega boja in premagoval Trumpa. Vlogo (in 150 milijonov dolarjev) so sprva zaupali Jebu Bushu, a razen v širšem družinskem krogu ni vzbudil večjih simpatij.Prapor je nato prevzel njegov nekdanji politični varovanec in zdaj velik nasprotnik Marco Rubio. Toda floridski senator je v torek osvajal tretja mesta, dosegel ni niti 20-odstotnega praga v Teksasu in Alabami, kar ga je stalo številnih delegatov. Edini obliž na rano je bila zmaga v Minnesoti in trdno drugo mesto v Virginiji, kar so njegovi podporniki mukoma poskušali preobrniti v nekakšen volilni uspeh. Toda njegovo politično preživetje visi na nitki Floride. Če 15. marca ne bo zmagal doma (v anketah Trump vodi za 20 odstotnih točk), se bo poslovil.
Stranka, ki je po besedah njenega senatorja Lindseyja Grahama »skrajno zmešana«, se vse bolj sooča z morda kmalu zadnjo preostalo protitrumpovsko izbiro, teksaškim senatorjem Tedom Cruzom. Toda zmagovalec Teksasa, Oklahome in Aljaske je med kolegi nepriljubljen, saj je v kongresu nastopal s skrajno konservativnimi in prepirljivimi stališči. Tako je Graham, ki se je pred tednom še norčeval, da v senatu ne bi nikogar obsodili za umor Teksačana, v torek obupan vzdihnil, da se bližajo trenutku, ko »se bomo morali zbrati okoli Cruza«.
Doslej se še ni zgodilo, da bi se večina strankarskega vrha obrnila proti lastnemu kandidatu, zato tudi Trump in republikanci pišejo svojevrstno zgodovino. Newyorški milijarder nima podpore kongresnikov, številne konservativne skupine z na milijone dolarjev vrednimi oglasnimi kampanjami poskušajo ustaviti njegov vzpon. Do julijske konvencije je še dolga pot in politični analitiki desnice so si včeraj podajali kljuke studiev, ko so hiteli pojasnjevati, kako lahko Trump še izgubi. Še posebej, ker v dosedanjih glasovanjih ni dosegel prepričljive večine, ampak se je gibal med dobrimi 30 in 40 odstotki glasov.
Koalicija trumpenproletariata
Toda v torek je zmagal na konservativnem jugu Teda Cruza in zmernem severovzhodu Marca Rubia in Johna Kasicha. Podpirajo ga moški in ženske, zmerni in konservativni volivci, mladi in stari. Preživel je številne napake in neumnosti, nazadnje obotavljivo zavrnitev nekdanjega voditelja rasistične skupine Ku Klux Klan, škodoval mu ni niti teden razbeljenega političnega napalma, ki ga je nanj brez predaha zlival Marco Rubio. Ni ga omajala kritika voditeljev republikanske večine v poslanskem domu in senatu kongresa – najbolj vplivnih že izvoljenih politikov stranke.
Marco Rubio. Foto: Carlos Barria/Reuters Pictures
Newyorški milijarder je spretno izrabil medijsko pozornost, predvsem televizij. Ker ima dovolj denarja, da za politično preživetje ne potrebuje bogatih donatorjev, je njihovo združevanje proti njemu, skupaj z uveljavljenimi politiki desnice, v resnici voda na njegov mlin, saj mu služi kot dokaz, da ni del politične elite in da bo kot človek od zunaj, brez odvisnosti od lobistov, lahko počistil washingtonski hlev. Pri tem so obljube o čiščenju mantra, ki jo sedanja republikanska stranka ponavlja že nekaj časa, Trump jo je le pripeljal do skrajnosti.Temu je dodal podžiganje strahu pred prišleki in osvojil srca trumpenproletariata, belopoltega delavskega razreda, ki čuti posledice gospodarske krize in dolgoletnega seljenja delovnih mest v tujino, hkrati pa vse hitreje izgublja položaj večine. Dolgoletni nastopač uspešno laska množici, kar kažejo podatki o volilni udeležbi. Zaradi njega – iz navdušenja ali groze – prihajajo na volišča republikanske stranke mnogi, ki prej niso volili, in celo nekdanji podporniki demokratov. Republikanska udeležba je letos podobna udeležbi demokratov leta 2008, ko je z napovedmi o boljših, drugačnih ZDA zmagal še en kandidat z roba stranke.
