Tiskane izdaje
Panika in strah zaradi širjenja množičnih nalezljivih bolezni sta odveč, pravi docentka doktorica Maja Sočan z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Opozarja, da so povzročitelji nalezljivih bolezni med nami že vse od začetka človeštva, še več − bakterije in virusi so od človeštva še starejši. Na njihovo pojavljanje se moramo prilagoditi, presoditi, kakšno nevarnost predstavljajo, in poiskati prave ukrepe. Pri tem poudarja, da je treba bolezni postaviti v kontekst okolja, torej ali je to bogato ali revno. Razlika je namreč ogromna.
Kako nevarne so množične epidemije, ki jih v zadnjih letih izpostavljajo množični mediji, na primer ptičja gripa, prašičja gripa, ebola ...?
Za tistega, ki se okuži s povzročiteljem, predstavljajo takšno nevarnost, kot jo pač bolezen predstavlja - nekatere so manj druge bolj smrtne. Ebola je na primer ena od bolezni, ki prinašajo najvišjo smrtnost. To pomeni, da bo največji delež tistih, ki se z njo okužijo in zbolijo, zaradi nje tudi umrlo. Nekatere od teh bolezni pa ne prinašajo tako visoke smrtnost. Virus zika na primer − ki ga sicer poznamo že dolgo, vendar pa nanj doslej ni bilo usmerjene toliko pozornosti, saj ni bilo tako množičnega obolevanja − je v osnovi pravzaprav lahka bolezen, saj je smrtnost zaradi okužbe z virusom majhna oziroma lahko rečemo celo nična, z izjemo nekaj primerov. Je pa seveda njegov vpliv na zdravje ljudi drugačen in nič manj resen.
Nalezljive bolezni se danes širijo bistveno hitreje kot v preteklosti. Zakaj?
To drži in ne drži. Razumeti moramo, da obstajajo možnosti za naglo širjenje bolezni, saj se tudi ljudje hitreje premikamo iz kraja v kraj, kot smo se nekoč, in to ne samo iz mesta v mesto ali iz države v državo, ampak tudi s celine na celino, s seboj pa lahko tako prenesemo povzročitelja nalezljive bolezni.
Da se bolezni širijo hitreje, se zdi tudi zato, ker nas je več in živimo v relativno velikih skupnostih. Če se nek virus pojavi sredi afriškega pragozda, kjer živi eno samo pleme, je možnost širjenja le znotraj majhnega števila ljudi; če se pojavi v milijonskem mestu, pa je možnost, da se okužba razširi, veliko večja, zato je tudi število obolelih večje.
Še en aspekt pa je naša percepcija dogajanja. Danes smo namreč bolje opremljeni, da novosti prepoznamo, jih diagnosticiramo, se vprašamo, kako velik je problem, in ga skušamo iz vseh aspektov obvladati. Tudi v preteklosti so se pojavljali novi izzivi na področju nalezljivih bolezni, vendar pa ljudje pred 500, 200, 150 leti niso imeli ne znanja ne zmožnosti, da bi jih prepoznali in obvladali.
Kako na širjenje bolezni vpliva odpornost virusov?
Sposobnosti virusov, da preživijo v zunanjem okolju, torej izven gostitelja, so različne. Podatkov o tem, da so porajajoče se, nove nalezljive bolezni bolj prilagojene za preživetje na površinah, s katerimi prihajamo ljudje v stik, ni. A virusi se seveda spreminjajo. Sprva so lahko na primer prisotni samo v živalih, da lahko okužijo človeka, torej da lahko vstopajo v naše celice, jih okvarijo in uničijo, pa se morajo prilagoditi. Tako virusi kot bakterije so dinamični organizmi, ki se naglo razmnožujejo in relativno hitro spreminjajo.
Koliko smo na širjenje bolezni vplivali sami s spreminjanjem okolja?
O podnebnih spremembah se veliko govori, a to je dvosmeren proces. Naraščanje temperatur ali pa sušne razmere na primer niso ugodne za vse prenašalce virusov in lahko njihovo število zmanjšajo. Kot primer lahko navedemo klopni meningoencefalitis.
Kako se boriti proti hitremu širjenju bolezni? Kako učinkoviti so sploh lahko ti ukrepi?
Vedno se ukvarjamo z neko konkretno boleznijo, ki se širi na nek konkreten način, in temu prilagajamo ukrepe. Čeprav se to sliši povsem obrabljeno, največkrat zadostujejo povsem običajni higienski ukrepi. Torej, če gre za bolezen, ki se s človeka na človeka širi kapljično, kar pomeni, da je za okužbo potrebna bližina manjša od enega metra, se od obolele osebe umaknemo vsaj za en meter. Drugič, poskrbeti moramo za osebno higieno. Tretjič, če gre za bolezen, ki jo prenašajo klopi ali komarji, uporabimo repelente. Četrtič, če vemo, da se nekje neka bolezen širi še posebej intenzivno in če je za nas tveganje še posebej veliko, tja ne gremo.
Skratka, kakšni ukrepi se sprejmejo, je odvisno od bolezni, od njenega poteka, od načina širjenja, od sprejemljivosti človeka in njegovega zdravstvenega stanja. Izredno drastični ukrepi, na primer izolacije, karantene ali prepovedi potovanj, pa so izjemno redko potrebni. Takšni ukrepi premočno posegajo v človekovo življenje in lahko povzročijo precejšnje ekonomske težave, zato je treba dobro premisliti, ali so nujno potrebni in ali bomo z njimi kaj dosegli.
Katera bolezen je globalno gledano danes najbolj nevarna oziroma predstavlja tveganje za največje število ljudi?
V globalnem smislu sta velik javnozdravstveni izziv še vedno predvsem malarija in tuberkuloza. Če pogledamo številke, sta to bolezni zaradi katerih zboli in umre zelo, zelo veliko ljudi. Zato ju uvrščamo med vodilne javnozdravstvene probleme s področja nalezljivih bolezni. S področja nalezljivih bolezni − in to se tiče tudi nas − je zelo pomembno naraščanje rezistence na antibiotike pri različnih bakterijah.
Seveda pa je treba vse, tudi nalezljive bolezni, postavljati v kontekst, ki je v tem primeru okolje − ali je to bogato ali revno. Razlika je namreč ogromna. Če bi me vprašali, kaj je največje tveganje, bi odgovorila, da sta to revščina in neznanje, kar pa je povezano. To namreč omogoča, da se ne izvajajo tisti ukrepi, ki bi lahko učinkovito zajezili širjenje nalezljivih bolezni. Nazoren je nedavni primer ebole, ko ni bilo ne dovolj opreme in ne zdravstvenih delavcev, šele ob intenzivni pomoči državam, ki so v deprivilegiranem položaju, pa so izbruh zajezili.
Katera bolezen oziroma bolezni pa v tem pogledu predstavljajo največje tveganje za našo regijo oziroma državo?
Težko bi rekli, da takšne bolezni obstajajo. Slovenija ni država, kjer bi nalezljive bolezni predstavljale resen izziv za javno zdravje. Zaradi dolgoletne tradicije obvladovanja bolezni s higienskimi ukrepi, splošnih življenjskih ukrepov, izobraženosti prebivalstva, ki živi na tem področju, in nenazadnje tudi cepljenja, bi težko rekli, da je Slovenija tista država, kjer predstavljajo nalezljive bolezni v tem trenutku velik problem. Vendar pa bi se lahko nalezljive bolezni pojavile tako kot v deprivilegiranih državah, če ne bi v prej našteto ves čas vlagali napora.
Kaj pomeni, da nek virus predstavlja nevarnost za javno zdravje po vsem svetu in kakšne so posledice tega razglasa?
Običajno gre za nekega novega povzročitelja, ki je sposoben okužiti in je že okužil veliko število ljudi; za povzročitelja, ki ima vpliv na reproduktivno zdravje, in ki se lahko naglo širi, ne samo iz države v državo, ampak tudi s celine na celino.
Posledice razglasa so predvsem mobilizacija celotne javnosti, torej da celotna družba razmišlja in je zavezana k obvladovanju tega problema. To med drugim pomeni tudi financiranje raziskav, mednarodno povezovanje pri iskanju optimalnih rešitev, aktiviranje strokovne javnosti in laične javnosti ter iskanje podpore v politiki, skratka odgovor celotne družbe. Brez tega namreč dobrega obvladovanja nekega resnega tveganja ni.
Če aktualiziramo s primerom zike − bi lahko rekli, da je razglas WHO, da predstavlja zika nevarnost za javno zdravje po vsem svetu, politična odločitev?
Ne, prav gotovo ne. Zakaj? Prvič, ker se tako naglo širi, česar prej ni bilo; in drugič, ker še ni jasno, ali obstaja povezanost med okužbo z virusom zika in razvojnimi motnjami plodu. Na to kažejo določeni pokazatelji, to pa je zelo resna zadeva, ki jo je potrebno raziskati in ljudem nato svetovati. Poudariti je treba, da smrtnost ni edini kriterij resnosti neke bolezni.
Je panika, ki jo pogosto zaženemo mediji in javnost upravičena?
Javnost mora biti informirana, vendar pa z informacijo, ki je stvarna, dejanska in ni podana na način, ki zbuja skrb, še posebno pri tistih, ki jih bolezen ne ogroža.
