Tiskane izdaje
Washington – V petek je Donald Trump prisegel, v soboto so ga pozdravile ene največjih demonstracij v sodobni ameriški zgodovini. Odziv novih oblasti so bile izmišljene navedbe o udeležbi na slovesni prisegi in še en oster napad na medije. Ameriška demokracija je v nevarnih vodah.
Številne Američanke so lani pričakovale, da bodo dobile prvo predsednico v zgodovini države, namesto tega je v petek 45. zapovrstjo prisegel moški, in to celo takšen, ki se je hvalil s svojim šovinizmom in grabljenjem žensk za »mucke«, kot je naslovil ženska spolovila. Upokojena pravnica Teresa Shook s Havajev ni mirno prenesla tako ciničnega zasuka, dan po volitvah je s prijatelji na družabnem omrežju facebook naredila stran in tako pozivala k pohodu žensk v Washingtonu, potem ko bo Trump položil roke na Sveto pismo. Ko se je naslednje jutro zbudila, je imela že več kot 10.000 odzivov.
Podobno zamisel je imel newyorški modni oblikovalec Bob Bland, ki je pozornost zbudil že z majicami »zlobna ženska« (razvpita Trumpova opazka o Hillary Clinton), po volitvah pa pozval k »pohodu milijona muck«. S prijatelji je številne protestne strani, ki so se razcvetele po Trumpovi volilni zmagi, povezal v enotno gibanje in ga dal v roke izkušenim ženskim aktivistkam. Splet je kipel od vznemirjenja. Krista Suh iz Kalifornije je skupaj s svojim pletilnim krožkom sprožila zamisel o rožnatih kapicah z mačjimi ušesi. V soboto rožnata poplava ni preplavila samo ameriških mest, ampak je pljusknila tudi po vsem svetu.
Družinski protest
Že zjutraj se je na postaji podzemne železnice Rosslyn na virginijski strani Washingtona drenjalo na desetine ljudi. Kričali so od navdušenja, saj so bili vlaki, ki so si sledili drug za drugim, vsi tako nabito polni, da se nihče ni mogel prebiti skozi vrata. Vzhičeno razpoloženje je kazalo, da se obeta poseben dan. Postaje v okolici podzemne so brez prestanka bruhale glasno rožnato množico, ljudje so se valili po vseh ulicah, ki vodijo proti sprehajališču National Mall, zrak so prežemali navdušenje, radost in občutek silne povezanosti. Jasno je bilo, da se dogaja nekaj posebnega.
»Nisem si mislila, da bom spet morala na ulice v bran ženskim pravicam, to smo počeli v šestdesetih,« je dejala sivolasa Iren, v rokah pa je držala napis Ne bodo nas utišali. Toda po njenih besedah tako kot pred pol stoletja tudi v soboto ni šlo samo za ženske. »Takrat smo protestirali proti vojni, sedaj za državljanske pravice vseh, priseljencev, revnih, za varovanje okolja,« je poudarila. Njena hči Vanessa, ki jo je spodbudila, da sta iz New Jerseyja prišli v prestolnico, je dodala, da je na tnalu »več kot samo politika, gre za spodobnost, človečnost«.
Vanessa ni bila edina hči, ki je svojo mater spodbudila, naj odide na ulice. »Trumpovi govori nimajo nikakršnega smisla, obljublja stvari, ki jih ne bo mogel uresničiti,« je bila zanimivo bistra ugotovitev 12-letne Mirande. Mater Renado je prosila, naj jo odpelje na zborovanje, obe sta se čudili, v kako mogočen odpor je preraslo. »Od prvega trenutka mu mora biti jasno, da se bomo vsi, od otrok do odraslih, upirali njegovim groznim namenom. Njena generacija se bo morala ubadati s težavami, ki jih bo ustvaril, predvsem s podnebnimi spremembami,« skrbi Renado. V skladu s svojim napisom Spoštuj moj obstoj ali pričakuj upor v španščini jo skrbi tudi Trumpov nacionalizem in njegov odnos do priseljencev.
Opozorilu novi vladi so se pridružili tudi moški, ki jih skrbi usmeritev države v Trumpovem obdobju. »Predsednikova ščebetava ptičica meni ne poje,« je na njegove sporne izjave prek twitterja namignil domačin Frank. »Rad bi mu sporočil, da pazimo na vsako njegovo dejanje in da se ne bomo vdali grožnjam,« je pojasnil. Dan prej se z ženo nista pridružila Američanom z rdečimi čepicami in napisom Naredimo Ameriko spet veliko, ki so prišli pozdravit prisego njihovega predsednika.
Solze navdušenja
Rdeča plima je v soboto povsem usahnila, Trumpovi podporniki, ki jih je radovednost privabila na sprehajališče, so večinoma previdno sneli obeležja pripadnosti. Redke rdeče čepice so bile deležne bolj ali manj duhovitih opazk rožnate opozicije. »Nimam težav s protestom, do tega imajo vso pravico. Moti me njihova nestrpnost do ljudi, ki so podprli Trumpa, in njihovo nespoštovanje predsednika. Tudi jaz nisem volil za Baracka Obamo, a sem dopuščal njegovo predsedovanje. Trump je naš predsednik, tega nič ne bo spremenilo,« je dejal Joe iz Gerogie. Spraševal se je tudi o namenu protestov, saj po njegovih besedah »ženske od petka nimajo nič manj pravic, kot so jih imele dan poprej, počno lahko enake stvari, kot jih počnemo moški«.
Jasno je, da se je politična razpoka v ZDA razklenila v globok prepad. Bela, podeželska in predmestna Amerika, ki ni občutila gospodarskega okrevanja obeh obal in urbanih središč in ki vse bolj obarvano raznolikost dojema kot grožnjo, ne pa kot bogatenje države, sliši le obljube o novih delovnih mestih, gradnji zidov, ki bodo odgnali tujce, in poudarjanje gesla Najprej Amerika. »Tako sem vznemirjena, srce mi joče. Končno imamo pravega predsednika, ki bo prinesel resnične spremembe, in prelepo prvo damo, ki bo v Belo hišo prinesla nekaj imenitnosti in sloga,« je dejala Victoria iz washingtonskega predmestja Alexandria.
Trump začenja predsedovanje z rekordno nizko priljubljenostjo (dobrih 39 odstotkov po seštevku anket časnika Real Clear Politics), njegov petkov nagovor po prisegi pa je le še okrepil retoriko kampanje. »George Bush mlajši je po napadu na ZDA dejal, da je islam religija miru, da naši sovražniki niso muslimanske sestre in bratje,« se je v soboto zvečer spomnil komik Azisi Ansari. In potem hitro dodal: »Kaj za vraga se je zgodilo, če gledam njegove stare govore in razmišljam, kakšen voditelj je bil; pred šestnajstimi leti sem bil prepričan, da je ta tip cepec, sedaj se mi zdi, da nas je vodil s svojim govorništvom.«
Obsedenost s številkami
Eden od transparentov na pohodu je z napisom Hillary + ženske = 66, Donald + Putin = 63 namigoval, da je 45. predsednik na volitvah dobil skoraj tri milijone manj glasov od demokratke Hillary Clinton. Zdi se, da Trump tega ne more pregnati iz misli, ves konec tedna se je vrtel okoli številk. Že četrtkov koncert je označil za največjega doslej (ocenili so ga na manj kot 10.000 ljudi, Obama jih je zbral 40.000), v soboto, ko je Washington pokal po šivih, je na sedežu Cie trdil, da ga je v petek pozdravilo »milijon, morda milijon in pol ljudi«, nato pa se znesel nad »nepoštenimi mediji«, ki so navajali resnične številke o do največ 250.000 obiskovalcih prisege.
Bizarnost se je nadaljevala v Beli hiši, kjer je tudi tiskovni predstavnik Sean Spicer prvo tiskovno konferenco uporabil za napad na medijsko štetje. »To je bilo največje občinstvo, ki je bilo kadarkoli priča prisegi. Pika,« je zabičal, kaj bi morali poročati mediji po mnenju oblasti. Nato pa besede podkrepil z izmišljenimi podatki in prirejenimi dejstvi. Ničesar ni bilo rečenega o prvem Trumpovem ukazu, da je treba razgraditi Obamov sistem zdravstvenega zavarovanja, o krpanju pretrganih vezi z obveščevalno skupnostjo, kaj šele o množičnih protestih, na katere naj bi prišlo več kot milijon Američanov in ki so potekali po vsem svetu.
»Kdo bo predsedniku dopovedal, da izgublja čas za napačne stvari, da ima veliko pomembnejše naloge,« se je včeraj spraševal nekdanji Obamov svetovalec David Axelrod in poudarjal, da bi moral predvsem državi pokazati, kako bo imel pri vladanju v mislih celotno Ameriko. Njegova »propagandna ministrica«, kot so poimenovali Trumpovo svetovalko Kellyanne Conway, ki je včeraj po večini televizijskih postaj branila delovanje vlade, je dejala, da so sporočali »alternativna dejstva«. Toda vse bolj se zdi, da v ZDA obstajata dve alternativni resničnosti.
