Umik ruske vojske iz Sirije: Prišel, zmagal, odšel?

Umik se začenja na dan pete obletnice izbruha nemirov v Siriji, ki so prerasli v državljansko vojno.

tor, 15.03.2016, 07:03; spremenjen: 14:48
Pred natanko petimi leti so se v Siriji po vzoru arabske pomladi začeli protesti proti režimu, ki so prerasli v državljansko vojno. Konflikt je doslej terjal več kot 270.000 smrtnih žrtev. 4,5 milijona ljudi je zapustilo državo, 6,5 milijona je notranje razseljenih. V državi trenutno velja krhka prekinitev ognja.

Tako kot je ruski predsednik Vladimir Putin vse presenetil konec lanskega septembra, ko je vojaško priskočil na pomoč svojemu sirskemu kolegu Bašarju al Asadu, tako tudi zdaj ni nihče pričakoval, da bo po petih mesecih in pol, med katerimi so ruski bombniki izvedli več kot devet tisoč napadov, začel umikati vojsko iz Sirije.

»Besedam ruskega predsednika verjamejo le naivneži, a težko je zanikati, da je njegov poseg najbrž rešil Bašarja al Asada. In to je bil vedno cilj,« je moral priznati tudi Putinu skrajno nenaklonjeni komentator ameriškega spletišča Daily Beast. Ruski predsednik je namreč v ponedeljek zvečer kot razlog za začetek umika oborožitve in vojakov iz ruskega letalskega oporišča Hmejmim v Latakiji navedel, da je bila »naloga, ki je bila dana oboroženim silam, v celoti izpolnjena«.

Obrambni minister Sergej Šojgu, ki je bil skupaj z zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom priča Putinovi javni razglasitvi o umiku, je pohvalil ruske pilote, ki da so v petih mesecih in pol ubili več kot 2.000 teroristov. Po uradnih podatkih njegovega ministrstva so od 30. septembra, ko so se začeli prvi ruski napadi, do zdaj v Siriji uničili 15.000 terorističnih objektov, Islamska država pa ima po njihovih ocenah v rokah le še petino od ozemlja, ki ga je bila nadzirala pred začetkom ruskega posredovanja.

Umik ruskih sile se začenja na dan pete obletnice izbruha nemirov v Siriji. Na fotografiji prizor iz Damaska. Foto: Omar Sanadiki/Reuters

Novico o umiku je Putin sporočil po telefonskem pogovoru s svojim sirskim kolegom, ki je pohvalil »profesionalizem, hrabrost in junaštvo« ruskih vojakov, skupaj pa sta ugotovila, da je prekinitev ognja ustvarila pogoje za začetek procesa mirnega reševanja krize pod nadzorom Združenih narodov. Tako so vsaj zapisali v uradnem sporočilu iz Kremlja. Toda dobro obveščeni bližnjevzhodni diplomatski krogi so za dnevnik Financial Times povedali, da takšne ruske odločitve sirski predsednik ni pričakoval. Vsekakor pa ni bil edini med osuplimi, saj so bili po pisanju britanskega časnika presenečeni »skoraj vsi«: od sirske opozicije do Bele hiše, kjer so tiskovni predstavniki, ki običajno kar stresajo odločna stališča do ruske politike, v ponedeljek ostali brez besed. Pač pa je Putinovo odločitev o umiku takoj »pohvalil« republikanski senator John McCain, ki je povedal, da je ruski predsednik z bombardiranjem pač dosegel svoj cilj: »pobil je dovolj nasprotnikov morilskega Asadovega režima, da mu je zagotovil preživetje«.

Čeprav v Washingtonu najbrž niso hlinili presenečenja, je Aleksej Malešenko z moskovskega centra Carnegie prepričan, da Moskva tako resne odločitve ne bi sprejela brez predhodnega sporazuma z ZDA, »ki je bil rezultat nelahkega kompromisa«. »Če ta dogovor ne bo uresničen, nihče ne bo mogel preprečiti, da Moskva spet vrne letalstvo v Sirijo,« je Malešenko povedal za ruski časnik Kommersant. Rusija bo iz Sirije po Putinovih besedah tako ali tako umaknila le »osnovni del« svoje vojske, njeni vojaški oporišči – letalsko v Hmejmimu in pomorsko v Tartusu – pa bosta še vedno delovali v »prejšnjem režimu«.

Ruski predsednik Vladimir Putin na sestanku z obrambnim ministrom Sergejem Shoigujem (na desni) in zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom. Foto: Mihail Klimentyev/Sputnik/AFP

Vsi komentatorji niso mnenja, da se je Putin odločil za umik zato, ker je z napadi, ki so po ocenah Kommersanta stali od 2,5 do štiri milijone dolarjev na dan, že naredil dovolj za ohranitev svojega »prijatelja« Asada. Pred dnevi je alžirski diplomat Lakhdar Brahimi, ki je pred dvema letoma protestno odstopil kot posebni predstavnik ZN za Sirijo, v pogovoru za britanski dnevnik Independent spomnil na zamujeno priložnost leta 2012, ko se je sama Rusija v varnostnem svetu zavzela za Asadov umik z oblasti, a so njen kompromisni predlog Francija, Velika Britanija in ZDA zavrnile, saj so bile prepričane, da bo sirski predsednik tako ali tako odletel. Zato nekaj analitikov opozarja, da je lahko Putinova poteza tudi svojevrsten pritisk na Asada, da bi na mednarodnih pogajanjih o prihodnosti Sirije pristal na dogovor o kratkoročni delitvi oblasti ter dolgoročnejših ustavnih spremembah in volitvah. »Nepričakovana ruska poteza kaže, da se je Asad upiral vsaj nekaterim od teh ciljev,« je prepričan Cliff Kupchan, ki vodi center Eurasia Group. V Kremlju so tovrstne namige včeraj ostro zavrnili. »Ne, to ne drži,« je Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov odgovoril na vprašanje, če Rusija umika vojsko iz Sirije zato, da bi omehčala odločna Asadova stališča na mednarodnih pogajanjih.

Ruski vojaški analitik Aleksander Golts je običajno kritičen do Kremlja, toda zadnjo Putinovo odločitev je označil za »brilijantno taktično potezo. Po Ukrajini se ni nihče hotel ukvarjati z Rusijo, zato je bil cilj tega sirskega posredovanja Zahod prisiliti, da se mora spet ukvarjati z Rusijo. To se je tudi zgodilo in zdaj odhajajo z minimalnimi izgubami,« je povedal za britanski časnik Guardian. Tudi Maksim Jusin je v svojem komentarju za dnevnik Kommersant prepričan, da lahko Rusija, ki se je uspela obvarovati pred ponovitivijo »afganistanskega« scenarija in se upreti Asadovim željam, da bi mu pomagala osvoboditi celo državo, svojo polletno sirsko posredovanje upravičeno razglaša za zmago. A ta se lahko po njegovem mnenju sprevrže tudi v poraz. »Logično je predpostavljati, da je rusko vodstvo od tujih partnerjev dobilo nekakšna zagotovila, da Bašar Asad zdaj, ko je ostal brez pomoči Moskve, ne bo doživel usodo prosovjetskega aftanistanskega voditelja [Mohamada] Nadžibulo, ki so ga njegovi nasprotniki najprej odstavili, potem pa še usmrtili. Takšen preobrat pa za ugled Moskve ne bi imel katastrofalnih posledic zgolj v regiiji,« je zaključil komentator.

Prijavi sovražni govor