Tiskane izdaje
Konec tedna se izteče rok, ki ga je Rusija dala Ukrajini, da poravna zamujeno plačilo za plin, sicer ji bo ruski plinski monopolist Gazprom ustavil pošiljke, kar je v preteklosti že pripeljalo do motenj dobav plina Evropi, je na sredinem srečanju s ciprskim predsednikom Nicosom Anastasiadesem poudaril ruski predsednik Vladimir Putin. Odločitev ukrajinskih oblasti, da ustavijo dobavo plina na uporni vzhod države, je primerjal kar z »genocidom«.
Ciper je ena od tistih članic Evropske unije, ki skupaj z Grčijo, Avstrijo in Madžarsko v Evropski uniji najglasneje opozarja na škodljive učinke sankcij proti Rusiji na evropsko gospodarstvo in podpira bolj pragmatičen pristop. Po odpovedi ambicioznega plinskega projekta Južni tok, ki naj bi tekel pod Črnim morjem do Bolgarije, do česar je prišlo zaradi nasprotovanja Evropske unije, je Rusija svojo plinsko diplomacijo ponovno osredotočila na posamezne članice ter Turčijo, ki že dolgo zaman čaka na povabilo za članstvo.
Že decembra lani je Putin s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom sklenil sporazum o gradnji alternativnega Turškega toka, s katerim naj bi ruski plin pripeljali do Turčije, ob grško-turški meji pa naj bi stalo tudi veliko plinsko skladišče. Zdaj že potekajo pogovori, da naj bi plinovod preko Grčije, Makedonije in Srbije pripeljali vse do Madžarske in Avstrije, zato je dobil ironičen naziv »ruska pot prijateljstva«.
Po mnenju strokovnjakov je izvedba projekta zaradi recesije v Rusiji precej negotova, vendar je že samo kot projekt na papirju sposoben minirati alternativne evropske načrte. Čeprav je bil takrat samo papirnati tiger, je Južni tok pred leti že uspel spodkopati evropski plinski projekt Nabucco.
Spopad papirnatih tigrov
»Rusija ni opustila svojih načrtov, da ohrani monopol nad prodajo plina Evropi. Nobenega dvoma ni, da Putin in Orban že snujeta načrte, kako plin pripeljati na Balkan, od tam pa na Madžarsko in v Avstrijo,« je za Reuters komentiral Michael LaBelle, strokovnjak za plin na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Madžarski premier Viktor Orbán je v začetku meseca kot prvi premier evropske države v zadnjega pol leta na dvostranskem srečanju gostil Putina. »Ruski trojanski konj v Evropski uniji« je priložnost izkoristil za opozorilo, »da lovijo duhove vsi tisti, ki mislijo, da lahko preživijo brez Rusije«.
V torek se je Orbán že sešel s turškim premierom Ahmetom Davutoğlujem in po srečanju poudaril, »da si Madžarska prizadeva za aktivno politiko, s katero bi plin iz Turčije čez Srbijo in druge države pripeljali do srednje Evrope«. Makedonija je zelo naklonjena ruskemu projektu, vendar so njeni predstavniki nervozni, saj nočejo postati kolateralna žrtev plinskega rivalstva med vzhodom in zahodom. »Gre za bitko med sloni, v kateri običajno najbolj trpijo mravlje,« je za Reuters komentiral neimenovani makedonski diplomat.
Večina držav jugovzhodne Evrope je v celoti odvisna od ruskega plina, pomemben porabnik pa sta tudi Italija in Nemčija, ki kar tretjino svojega plina kupuje pri ruskem plinskem monopolistu Gazpromu. Dobiva ga preko Severnega toka, do katerega v Evropski uniji niso imeli nobenih zadržkov.
Azijska dimenzija
Rusija energetske lovke steguje tudi proti vzhodu in že maja lani, kmalu po ruskem anektiranju Krima, sta Putin in kitajski predsednik Xi Jinping v Šanghaju sklenila 400 milijard dolarjev vreden plinski sporazum, v skladu s katerim bo Gazprom med leti 2019-2049 na Kitajsko vsako leto poslal 38 milijard kubičnih metrov plina.
Po podatkih vodilnega azijskega podjetja za energetske sporazume CLSA je Rusija privolila v veliko znižanje cene, ki bo znašala med 335 in 350 dolarji za tisoč kubičnih metrov. To je primerljivo s cenami, ki jih v skladu z dolgoročnimi in zato cenovno ugodnejšimi pogodbami plačujejo evropski porabniki. Po mnenju analitikov ruske koncesije govorijo o oslabljeni ruski poziciji, kar je posledica konflikta v Ukrajini oziroma sankcij zahoda.
Kitajsko-rusko strateško sodelovanje za nekatere pomeni začetek konca ameriškega stoletja in prvi korak k multipolarnemu svetu, za druge pa to ne pride v poštev, češ da sta Rusija in Kitajska v resnici velika rivala in si zaradi problematične zgodovine še zdaj ne zaupata.
»V 20. stoletju je bilo sodelovanje med Pekingom in Moskvo predvsem produkt kitajske šibkosti po II. svetovni vojni in v začetku hladne vojne, a še takrat je trajalo samo dobrih deset let. Danes je Kitajska močna in ni naklonjena tesnejšemu povezovanju z Rusijo, katere voditelj je z napačnimi potezami pospešil njej propad,« je namestnik ameriškega sekretarja za obrambo Joseph S. Nye zavrnil potencial nove sino-ruske alijanse.
Za Remija Pieta, profesorja mednarodne politične ekonomije na Univerzi v Katarju ima rusko-kitajski energetski sporazum potencial, »da postane hrbtenica dolgoročnega kitajsko-ruskega partnerstva, ki bo dovolj uspešno, da postane močan izziv trenutni ameriški hegemoniji«. Po njegovem bolj ambicioznega ameriško-ruskega sodelovanja zaenkrat ni bilo predvsem zaradi rusko-kitajske tekmovalnosti glede bližnjega sosedstva, predvsem pa pomanjkanja skupne grožnje, ki se je pojavila s konfliktom v Ukrajini in preusmeritvijo ameriške pozornosti na Azijsko-pacifiško regijo.
