Tiskane izdaje
Štirinajst dni po objavi londonskega poročila in dobrih štirinajst dni pred ruskimi predsedniškimi volitvami smo iz ust Vladimirja Putina, ki velja za zanesljivega zmagovalca bližnjih ruskih predsedniških volitev, dobili najbolj neposredno potrditev prvega dela Giegerichove izjave. Putinovi oborožitveni načrti so očitno res izjemno ambiciozni, kajti če drži samo četrtina tistega, kar je minuli četrtek v svojem predvolilnem nastopu povedal o novih ruskih orožjih, smo resnično lahko zaskrbljeni. Še zlasti ker gre za trend. Takšni novi oborožitveni sistemi, o katerih je govoril Putin, ne nastanejo čez noč.
Pozabite na Trumpov učinek
Superzmogljive in hitre jedrske rakete s tako rekoč neomejenim dosegom, podvodni droni, vodena jedrska torpeda, ki lahko pod morjem skrivaj preplujejo ocean in eksplodirajo ob ameriški obali in cela vrstna drugih novih orožij zanesljivo niso nekaj, kar bi lahko sprožila domnevno večja in za zdaj zgolj verbalna vojaška agresivnost novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta je očitno samo maskota novih časov in povsem skaljenih odnosov med Moskvo in Washingtonom, v katerih se je očitno zalomilo že veliko prej. Verjetno že kmalu po lizbonskem srečanju Nata (novembra 2010), ko se je takratnima predsednikoma velesil Dmitriju Medvedjevu in Baracku Obami še uspelo dogovoriti o menda skupni izdelavi za Moskvo več čas spornega evropskega protiraketnega ščita, nato pa so šli odnosi zelo hitro samo še navzdol. Tudi zaradi ameriške arogance, nepriznavanja v hladni vojni poražene Rusije kot enakovrednega partnerja in zaradi vehementnega ameriškega soliranja pri postavitvi protiraketne obrambe v vzhodni Evropi.
Rusija se je očitno že takrat odločila (Putin je s tem pred nekaj leti zelo resno zagrozil na münchenski varnostni konferenci), da bo v odgovor na še danes povsem nezanesljiv, drag in neučinkovit protiraketni ščit začela razvijati »hipernadzvočne« raketne sisteme, ki so prehitri za obrambne rakete in pri katerih je let izstrelka veliko težje predvideti. Hkrati je začela posodabljati ves arzenal preostale oborožitve. Strokovnjak londonskega inštituta Giegerich pravi, da ima Moskva zaradi neugodnih gospodarskih razmer težave pri posodabljanju svoje oborožitve, zaradi česar je bila v zadnjih dveh letih prisiljena stabilizirati vojaške izdatke. Vendar imajo Rusi, v nasprotju s Kitajsko, ki prav tako poskuša skupaj z Moskvo kar se da hitro zmanjšati zahodno oziroma ameriško vojaško prevlado v svetu, pri svojem posodabljanju oborožitve vendarle prednost. Svoje oborožene sile imajo vpletene v takšne oborožene konflikte, kot sta sirski in ukrajinski, kar jim omogoča nabiranje izkušenj z razvitimi vojaškimi tehnologijami, s tem pa tudi strateško prednost.
Peking s polno paro
Po drugi strani poskuša Združene države kar se da hitro, čeprav veliko manj na očeh javnosti, vojaško dohiteti tudi Kitajska, ki po mnenju strokovnjakov na nekaterih področjih napreduje tako hitro, da ponekod morda celo že prehiteva Zahod. Peking naj bi še letos dokončno razvil in vojski izročil raketo, ki jo je mogoče izstreliti iz bojnega letala in zmore na veliko daljavo zadeti cilje v zraku. Nič manj hiter ni njen razvoj lastnega, za radarje nevidnega bojnega lovca Chengdu J-20, ki bo pomenil konec zahodne »nevidnosti« in z njo povezane prednost v zračnem prostoru.
Še veliko hitreje, predvsem zaradi ameriško-kitajskega merjenja moči v Južnokitajskem morju, naj bi po mnenju strokovnjakov napredoval kitajski mornariški vojaški program. Kitajska je v zadnjih štirih letih po bruto tonaži zgradila več vojaških ladij in podmornic, kot jih premoreta britanska in francoska mornarica skupaj, pri tem pa zelo sistematično odpravlja tudi vse druge pomanjkljivosti. Lani je Kitajska razvila svoj rušilec, zdaj pa samostojno izdeluje tudi že svoje prve letalonosilke. Nič manj pomembno ni, pravi Giegerich, da sistematično širi tudi svojo pomorsko vojaško navzočnost ne le v Južnokitajskem morju in v vse večjih delih Tihega oceana, ampak povsod tam, kjer bo tudi na daleč lahko uveljavljala svojo vojaško moč. Na primer na Afriškem rogu, kjer je v Džibutiju že postavila svoje pomorsko oporišče.
Skupno proti
