(Samo)uničenje za vsako ceno

Edini način, da bi prepričali vodstvo v Pjongjangu o privolitvi v denuklearizacijo, bi bilo priznanje Severne Koreje kot jedrske sile. Zveni absurdno? Morda, vendar bo zaostrovanje sankcij izzvalo še ostrejše ­grožnje, zategovanje gospodarskega obroča okoli že tako revne dežele pa pripeljalo v novo humanitarno katastrofo.

Tistega dne, ko so Južna Koreja in ZDA začele letne vojaške vaje, ki bodo trajale do konca prihodnjega meseca in na katerih tokrat sodeluje skoraj dvakrat več vojakov kot običajno, je Severna Koreja zagrozila z jedrskim napadom na obe državi. Na ZDA kot »imperialistične sovražnice, ki nameravajo obglaviti režim v Pjongjangu«, in na Južno Korejo, da bi jo končno osvobodila hegemona.

Voditelj Kim Džong Un je prejšnji petek ukazal svoji vojski, naj bodo jedrske konice v stanju pripravljenosti. Včeraj je severnokorejska tiskovna agencija KNCA objavila izjavo voditelja, ki je med obiskom pri jedrskih strokovnjakih dejal, da so »jedrske glave standardizirane in zmanjšane, tako da bi jih lahko namestili na balistične rakete«. Čeprav teh trditev ni mogoče preveriti,­ so kljub temu preveč resne, da bi ob njih zamahnili z roko. V resnici nihče ne ve, ali so jedrske bombe, ki jih je Severna Koreja do zdaj preizkušala, zmanjšali do velikosti, primerne za napad, vsi v tej regiji pa vedo, da takšne grožnje nikoli ne pripeljejo do pravega spopada.

Kim Džong Una sta republikanska kandidata za predsedniške volitve Marco Rubio in Ted Cruz razglasila za »norca« (zanimivo je, da se je te opredelitve vzdržal Donald­ Trump). A on ni norec. Mladi ­voditelj je morda krut na domačem prizorišču, ekscentričen v zasebnem življenju in grob v zunanjepolitičnih nastopih, vendar je prej kot vse to razumen, in to celo takrat, ko grozi, da bo Washington spremenil v »kup pepela«, Seul pa v »ognjeno morje«.

Zdaj, ko je varnostni svet ZN izglasoval resolucijo z veliko strožjimi sankcijami od tistih, ki so veljale do zdaj, Kim nima kaj izgubiti. In ker mu je ostala v rokah le še jedrska bomba (ki so jo v njegovi državi razvili v najhujšem obdobju lakote, ko je zaradi podhranjenosti umrlo več sto tisoč ljudi), je logično, da grozi prav z njo.

Diagnoza bolezni

»Slepo zaupanje v sankcije in pritisk pravzaprav nista odgovoren pristop do prihodnosti Korejskega polotoka,« je izjavil kitajski zunanji minister Wang Yi na tiskovni ­konferenci, ki je v torek potekala na obrobju sedanjega zasedanja skupščine. »Trajna rešitev korejskega vprašanja zahteva vseobsegajočo akcijo in pravo zdravilo za bolezen (ki jo zdravimo),« je dodal. Ni lahko postaviti diagnoze te »bolezni«. Je Severna Koreja zbolela za sindromom neprilagojene stvarnosti, ki jo obdaja, za svojevrstnim nacionalnim avtizmom ali geostrateškimi ambicijami vseh velikih sil, ki jo obdajajo?

Prav tako ni lahko opredeliti »vseobsegajoče akcije«. Wang Yi zagotovo ni imel v mislih vojaškega posredovanja. Je pa resda opozoril, da »ko so na Korejskem polotoku meči izvlečeni, loki napeti v vzajemnem sovraštvu, zrak pa poln vonja po smodniku, največja soseda polotoka, Kitajska, ne bo držala rok križem in gledala uničevanja temeljev stabilnosti.«

Kaj to pomeni, kitajski zunanji minister ni pojasnil. So pa čedalje pogostejši pozivi političnih analitikov k priznanju Severne Koreje kot jedrske sile, seveda ne zato, da bi bila s tem odobrena nadaljnje oboroževanje in nuklearizacija ­regije, temveč zato, da bi bilo ­vodstvo v Pjongjangu pripravljeno sesti za pogajalsko mizo z eno in edino temo na dnevnem redu: ­denuklearizacijo.

Med zagovorniki te ideje sta Deng Yuwen, znanstvenik na Inštitutu Charhar, in Huang Ting z Inštituta za inovacije in razvoj v Shenzhenu. Da bi lahko formulirali dolgoročno politiko do Severne Koreje, pravita omenjena znanstvenika, je treba nujno izdelati natančno prognozo­ korakov, ki jih utegne narediti vodstvo v Pjongjangu. Prvič, Kim Džong Un se ne bo nikoli odrekel jedrskemu programu. Drugič, pravita Deng in Huang, Severna Koreja ne bo nikoli odprla vrat zunanjemu svetu, kajti tamkajšnji režim je bil zgrajen na popačeni predstavi tega sveta, vsak prodor resnične slike pa bi izničil laži, vtkane v nosilne stebre.

Tretjič, ne sme se spregledati možnosti državnega udara. Medfrakcijski boj je očiten. In ker je Kim zelo mlad, kar pomeni, da so njegove zveze s posameznimi frakcijami ali ključnimi osebami sveže in nimajo za seboj določenih preizkušenj, lahko pričakujemo, da bo režim v Pjongjangu tudi brez posredovanja od zunaj v prihodnjih desetih letih razpadel.

Humanitarna katastrofa

Če bi se to zgodilo, bi se val beguncev napotil proti Južni Koreji in Kitajski, ti ljudje pa bi v kratkem postali politično orožje sil, ki so ali daleč ali sposobne imeti svoja vrata­ trdno zaprta. To bi bila humanitarna katastrofa z nepredvidljivimi posledicami, te pa so pravzaprav veliko bolj nevarne od vseh jedrskih konic, ki bi jih lahko imel Kim Džong Un.

Kitajski preostaneta dve poti. Ena je zagotoviti mirno zamenjavo v Pjongjangu, za kar je glavni pogoj ponuditi Kimu in njegovi družini popolno varnost in ga oprostiti sleherne odgovornosti za vse, kar se je zgodilo.

Druga je priznati Severno Korejo kot jedrsko silo, tako da v Pjong­jangu ne bi imeli razlogov za nove jedrske preizkuse. Namesto nanje bi se lahko osredotočili na gospodarski razvoj.

Najslabša možna pot pa je ta, po kateri pravkar hodi mednarodna skupnost. Pritisk na Severno Korejo, naj se odreče jedrskemu programu, bo povzročil le še nove eksplozije, nato pa morda tudi propad režima pod bremenom velikanskih stroškov za bombe in izstrelke. To bi bil najnevarnejši scenarij. Na žalost se zdi trenutno najverjetnejši.