Tiskane izdaje
Celo tedaj, ko so nastajali frustracije in spori, so bili evropsko-ameriški konflikti obvladljivi, predvidljivi, nerazburljivi. Velikih presenečenj ni bilo, Združene države in združena Evropa so si bile mentalno zelo blizu.
Zdaj je celina dobila onstran Atlantika sogovornika, ki ga ni hotela. Skoraj je ni evropske vlade, ki bi si želela Donalda Trumpa za ameriškega predsednika oziroma bi se veselila njegove politike, Evropa je globoko vznemirjena. Prihaja obdobje manj stabilne svetovne ureditve, ZDA niso več videti zanesljiv partner, EU muči predvsem Trumpovo občudovanje ruskega predsednika Vladimirja Putina, označil ga je za »zelo bistrega« in »zelo voditeljskega«. Kontinent predvsem trepeta pred možnostjo, da bi dogovarjanje med Washingtonom in Moskvo potekalo na račun Evrope.
Še nikoli toliko negotovosti
Dosedanja zunanjepolitična stališča so sicer ohlapna, bolj kakor jasno izražanje stališč Trumpu ustrezajo intervencije v globalno dogajanje po twitterju. In vendar izjave o Natu, odnosih z Rusijo, Iranom, Izraelom nakazujejo nemogoče zaplete in neskončne probleme v evropsko-ameriških odnosih. Še nikoli ni bilo toliko negotovosti v transatlantskem razmerju, je komentiral nemški diplomat Wolfgang Ischnigher, ki predseduje münchenski varnostni konferenci.
Niti demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton za evropsko celino ne bi bila dobra izbira: njeno navdušenje nad vojaškimi operacijami in privrženost doktrini intervencionizma bi potisnila evropsko celino v težave, prav tako njeni napeti odnosi z Rusijo. Hkrati bi bila, že zaradi starosti, gotovo zadnja voditeljica najmočnejše države sveta z instinktivnim občutkom za transatlantsko zavezništvo in živim spominom na povojni svet. Barack Obama, denimo, kot predstavnik bistveno mlajše generacije, tega ni imel, njegova administracija ni skrivala, da je evropsko-ameriški odnosi pretirano ne zanimajo. Zdaj vstopa v Belo hišo sedemdesetletnik brez spomina na ruševine druge svetovne vojne, na katerih je bil zgrajen povojni globalni red.
S Trumpom se bo vsekakor spremenilo veliko reči, čezatlantsko razmerje se ne bo nadaljevalo tako, kot je potekalo doslej. V volilni kampanji se je posvečal zlasti notranjepolitičnim temam, njegova stališča o svetu so ostala razmeroma nedefinirana in nekonsistentna, pogosto je dajal nasprotujoče si izjave. Že sama nenaklonjenost zavezništvom kot takim in prepričanje, da je mogoče doseči boljše dogovore z avtoritarnimi voditelji samimi kot prek partnerstva z Evropo, je zlovešča. Navdušenje nad močnimi, samovoljnimi voditelji je videti več kot samo stvar osebnih preferenc. Kontinent, še posebej v letu vélikih volitev v Franciji in Nemčiji, ki same po sebi vzbujajo negotovost, so močno vznemirile izolacionistične izjave. Domnevna obsoletnost Nata in dvomljivost varnostnih zagotovil vzhodnoevropskim članicam Nata, te naj bi odslej morale za svojo obrambo bolj poskrbeti same, prevprašujeta 5. člen oziroma Natovo zavezo, da bo varoval in branil vse zaveznice. Trump je tudi poudarjeno navdušen nad Nigelom Farageem in brexitom, za EU se nadalje postavlja vprašanje odnosov z Izraelom; napovedal je, da bo premestil ameriško veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem v podporo premieru Benjaminu Netanjahuju.
Evropa bo morala dati več
Vse napovedane spremembe niti niso tako zelo presenetljive. Američani na primer Evropejcem že desetletja pripovedujejo, da bodo morali prevzeti večji delež bremena in za svojo obrambo in varnost plačevati več; da namreč 300-milijonske Združene države ne bodo v nedogled skrbele za varnost 500-milijonske Evropske unije. In vendar so ameriški predsedniki doslej iskreno verjeli, da je evropska varnost tudi v njihovem interesu. Pri Donaldu Trumpu, ki je volivcem obljubil odločno ukrepanje, se na to ni mogoče zanašati.
Trump izziv za trdnejšo EU
Morda je v vsem skupaj tudi nekaj dobrega, morda bo Trumpova govorica »Najprej, Amerika« prepričala Evropsko unijo, da mora naposled začeti skrbeti sama zase, in se bo otresla ameriškega vodstva ter prevzela odgovornost za stanje v Evropi. Ker Unija nima lastnih obrambnih zmogljivosti, bodo morale članice zveze Nato povečati obrambne proračune, recimo z zdajšnjih 0,8 do 1,2 na kakih 1,4 do 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda, navajajo strokovnjaki. To so težke dileme, saj, vemo, Evropejci niso pripravljeni na višje davke zaradi lastne obrambe.
Transatlantski odnosi so bili v prejšnjem stoletju najpomembnejše dvostransko razmerje v svetu in najbolj čvrsta os. Ne glede na toliko poudarjani zasuk od Atlantika k Pacifiku je Evropa ostala prva ameriška partnerica: druga za drugo sta še vedno najpomembnejši partnerici, tvorili sta tradicionalni prostor skupnih vrednot, na dvostranski ravni in v multilateralnih forumih je bilo ravno njuno sodelovanje najtesnejše, na transatlantskem trgu krožijo milijarde; njuni ekonomski odnosi so še vedno največje, najbolj integrirano in najdaljše razmerje na svetu. V zadnjem času opažamo, da so odnosi začeli postajati bolj partnerski kot zavezniški, ne temeljijo več na stalni skupnosti enakih strateških interesov. Dilema ostaja, kakšno vlogo bodo igrali v 21. stoletju, kar pa zadeva Trumpa, transatlantski odnosi segajo prek mandata enega predsednika.
