Tiskane izdaje
Medtem ko ruski »provladni« analitiki hvalijo predsednika Vladimirja Putina, ker se v Siriji ni ujel v »afganistansko past«, njihovi »opozicijski« kolegi opozarjajo, da Moskva umika iz Sirije zgolj letalonosilko in njeno spremljevalno flotiljo, ki da nista odigrali pomembne vloge v dosedanjih spopadih. Na dolgi rok da bo Rusija še povečala svojo vojaško prisotnost v tej državi.
»Ta dogodek ni bil nekaj običajnega v zgodovini države,« je politolog Aleksander Perendžijev pred dnevi za rusko agencijo Ria novosti opisal odločitev svojega predsednika, da bo zmanjšal prisotnost ruskih vojaških sil v Siriji. Spomnil je, kako so jeseni leta 2015, ko je Putin vojaško priskočil na pomoč sirskemu kolegu Bašarju al Asadu, nekateri napovedali, da bo to ponovitev afganistanske avanture, v katero se je zapletla nekdanja Sovjetska zveza. »Načrtovani umik sil iz Sirije priča, da drugega Afganistana ne bo in da smo se izognili dolgotrajnemu in finančno izčrpljujočemu vojaškem posredovanju,« je dejal profesor na Ruski ekonomski univerzi Georgija Plehanova.
Putinov »trik«
Na Zahodu so skeptični do ruskega vojaškega umika iz Sirije. Komentator britanskega Observerja Micah Halpern ga je označil za »trik«, ki ga je izvedel »mojster sporočanja« Vladimir Putin. Po njegovem je tudi njegov zadnji manever podoben napovedanemu umiku lanskega marca, ko je Rusija zgolj prerazporedila in obnovila svoje v sirske spopade vključene oborožene sile. Podobno meni ruski vojaški analitik Aleksander Golc, ki je za ameriško agencijo AP povedal, da umik letalonosilke Admiral Kuznjecov in spremljevalnega ladjevja ni ključna sprememba, saj »sploh nista odigrala bistvene vloge v sirskih spopadih. Po mojem so jih poslali tja bolj kot demonstracijo naše vojaške moči.«
Dodal je, da vsakič, ko Sirija razglasi sklenitev premirja, »to je bilo zdaj že tretjič«, v Kremlju napovejo zmanjšanje vojaške moči v Siriji. Ne le da tega ne bodo storili, temveč bodo vojaške sile še povečali, je prepričan Golčev kolega Vjačeslav Matuzov. »Okrepili bomo naše vojaško oporišče v Hmejmimu, okrepili naše mornariško oporišče v Tartusu. To je neizogibno v času večanja ruskega globalnega vpliva.«
Po besedah Fjodorja Lukjanova, ki vodi moskovski svet za tujo in obrambno politiko, je sklenitev miru, ki so ga dosegli s posredovanjem Rusije, Turčije in Irana, zdaj res spremenila ravnovesje med vojaškimi in diplomatskimi procesi v Siriji, toda »kakor se je nekoč že pokazalo, zmanjšanje števila naših vojakov v Siriji ni nekaj nepreklicnega. Rusija lahko tja spet pošlje svoj kontingent.« Ko je marca lani Putin enkrat že zmanjšal vojsko v Siriji, je bil to po besedah Lukjanova poskus, da bi našli rešitev za tamkajšnjo krizo skupaj z ZDA. Ta ni bil uspešen.
Po mnenju ruskega analitika je Putinova decembrska napoved o umiku znak sprememb, kar zadeva vojaške razmere v Siriji in politične v Washingtonu. »ZDA so zdaj sredi nenavadne negotovosti, ki ni zgolj posledica prehodnega obdobja po predsedniških volitvah. Novoizvoljeni predsednik Donald Trump je napovedal, da bo njegova politika drugačna od politike odhajajočega predsednika Baracka Obame,« je Lukjanov povedal za rusko spletišče Gazeta.ru. Zato ima Washington manjši vpliv na dogajanje v Siriji in tako bo po besedah Lukjanova vsaj še do 20. januarja, ko bo Trump uradno prevzel vodenje države.
Rusko-turško-iransko obdobje
Aleksej Malešenko iz moskovskega središča Carnegie je povedal, da se zdaj končuje »rusko-ameriško obdobje« v Siriji in odpira »rusko-turško-iransko obdobje«. Toda resnega premika v reševanju tamkajšnje krize po njegovem še ni bilo. »Resda smo se dogovorili s Turčijo, da Bašar al Asad lahko ostane na predsedniškem položaju, kar pomeni, da smo odpravili glavno točko nestrinjanja. Toda v sporazumu piše, da se bo vojna proti teroristom v Siriji nadaljevala, v takšnih razmerah pa ne gre pričakovati dolgotrajnega premirja,« je opozoril ruski analitik.
Da brez vključitve Washingtona ni pričakovati dolgotrajne rešitve sirske krize, je v očrtu lanskih strateških uspehov in letošnjih obetov med vrsticami napisal tudi Andrej Sušencov z ruskega mnenjskega središča Valdajski klub. »V Siriji je vojno prek posrednikov mogoče ustaviti, a to je odvisno zlasti od rusko-ameriških odnosov in splošne preutrujenosti od vojne. Ključno vlogo pri končanju te posredniške vojne bosta odigrali regionalni sili – Turčija in Iran.«
