Še ena »štirica« v temeljih kitajske politike

Ko so kitajski statistiki v svoje tabele zapisali, da se je leta 2014 zgodilo 569 družbenih incidentov, povezanih z delavskimi pravicami, je bilo partijskemu vodstvu jasno, da doktrina o »kitajskih sanjah« sama po sebi ne bo dovolj. Kajti sanje niso dovolj konkretne, zato jih je bilo treba podkrepiti s številkami.

Partijski vodja Xi Jinping je tako ljudem ponudil novo številčno vizijo, s katero bodo v prihodnjih letih preštevali stopnice, ki so jih prehodili do cilja. Imenuje se »štiri vsestranskosti«. Po kitajsko to zveni precej lepše, »si-ge quan-mian«, in ker so Kitajci tradicionalno vajeni preštevati svoja načela, ideale, vrline in grehe, se nikomur ne zdi prav nič nenavadno, da se je tudi Xi pridružil tej mentalni aritmetiki.

Partijska ruleta

Že Mao Zedong je leta 1966 pozval ljudi, naj odpravijo »štiri starine« – stare ideje, kulturo, običaje in navade –, pred tem pa je leta 1958 naročil mladini, naj »uniči štiri škodljivce« – podgane, muhe, komarje in vrabce. Premier Zhou Enlai je določil »štiri modernizacije« – industrije, kmetijstva, vojske in znanosti –, nato je prišel Deng Xiaoping s svojimi »štirimi temeljnimi načeli« – sledenje socialistični poti, ohranitev diktature proletariata, nadaljevanje vodstva Komunistične partije in upoštevanje marksizma in leninizma ter Maove misli.

Xijeve »štiri« se bolj nanašajo na enomestne številke, s katerimi so njegovi neposredni predhodniki skoraj dve desetletji vzdrževali dvomestno stopnjo kitajske gospodarske rasti in razmeroma trdno družbeno stabilnost.

Ko je nekdanji partijski in državni vodja Jiang Zemin določil svoja »tri zastopništva« in razglasil, da Komunistična partija »zastopa napredno tehnologijo, napredno kulturo in temeljne interese ljudstva«, je to pomenilo slovo od revolucije in boja za brezrazredno družbo. »Napredna tehnologija« in »temeljni interesi ljudstva« so pomenili, da je premoženjski prepad neizbežen sestavni del neke stopnje razvoja in da partija ne ščiti samo interesov proletariata, ampak tudi milijonarje in milijarderje.

Sledil mu je Hu Jintao, najprej s svojimi »osmimi vrlinami in osmimi sramotami«, nato z neprepričljivimi »tremi superiornostmi« (superiornost stvari, za katere si prizadeva Komunistična partija, superiornost interesov ljudstva in superiornost ustavnosti). Vsako takšno besedno zvezo so ljudje sprejeli predvsem tako, da so satirično karikirali nemočne preostanke ideologije, vendar je Xi kljub temu moral zaigrati partijsko ruleto na eni od uveljavljenih številk.

To je bila spet štirica. Vsestranska gradnja srednje razvite družbe, vsestranska poglobitev reform, vsestransko uvajanje pravne države in vsestranska strogost pri vodenju partije. Čeprav zveni staromodno, je Xi Jinping tako hotel sporočiti državljanom, da se kljub vsemu ne namerava vračati v Maovo obdobje, da bo kljub vsemu ostal reformist in da njegovo opozarjanje na nevarne vplive zahodnih vrednot na kitajski sistem ne pomeni, da bo sprožil novo kulturno revolucijo.

Letno zasedanje kongresa

Dolgi uvodniki v partijskih glasilih, ki slavijo Xijeve »štiri vsestranskosti«, so pravzaprav uvod v letno zasedanje kongresa ljudskih predstavnikov, najvišjega zakonodajnega organa, ki se bo v polni sestavi sestal 5. marca v Pekingu. Poslancem bo poročilo predstavil premier Li Keqiang, in ko bo prebral, da se je gospodarska rast lani znižala na 7,4 odstotka, kar je najnižja stopnja v 24 letih, bodo Xijeve »vsestranskosti« pojasnjevale, zakaj Kitajska nič več ne potrebuje obsedenosti z bruto domačim proizvodom, ampak se lahko navadi na »novo normalnost«, ki jo bo spremljala upočasnitev na vseh področjih.

Vsestranske reforme bodo namreč pomenile tudi to, da se bodo zvišale minimalne delavske plače. Vsak partijski vodja, Xi Jinping še posebej, se sicer poskuša pokazati kot človek, ki vodi državo, vendar on najpogosteje sledi trenutnim težnjam, zato bo tudi tako odgovoril na delavske stavke, demonstracije in nerede, ki jih je bilo lani na Kitajskem več kot dovolj.

Stavke na Kitajskem niso popolnoma jasno urejene z zakonom o delu, zato jih pogosteje označujejo za prepovedane kakor dovoljene, vendar se je lani proizvodnja ustavljala v skoraj vseh pokrajinah. Stavkali so ne samo delavci v tovarnah, ampak tudi profesorji, taksisti in celo inštruktorji vožnje. V 87 odstotkih primerov, trdijo v Kitajskem delavskem glasilu, ki ga izdajajo aktivisti za delavske pravice iz Hongkonga, so se zahteve nanašale na zvišanje plač.

Občutljiva stopnja razvoja

Xi Jinpingu se je zdelo, da mora štirikrat ponoviti besedo »vsestransko« zato, ker je spoznal, da je med seboj res vse tesno povezano in da so stavke čedalje pogostejše zaradi politike nadzora rojstev, s katero se je do zdaj močno zmanjšal obseg nove delovne sile. Vrednost minimalne mesečne plače se je zadnjih deset let potrojila in zdaj znaša 1300 juanov (nekaj več kakor 200 dolarjev). Toda ko so demografski statistični podatki razkrili, da je konec leta 2014 v državi živelo 1,3678 milijarde prebivalcev, torej samo 7,1 milijona več kakor leto pred tem, je bilo mogoče ugotoviti dvoje: prvič, gospodarska rast se lahko nekoliko upočasni, saj se zmanjšuje tudi pritisk na odpiranje novih delovnih mest, in drugič, delavske plače se morajo zvišati, saj tako določajo zakonitosti trga. Vse to dokazuje, da se je Kitajska znašla na zelo občutljivi stopnji razvoja in da nujno potrebuje »vsestransko« prestrukturiranje. Šele potem bo lahko govorila o uresničitvi »kitajskih sanj«, ki jih – tudi to je treba poudariti – v nobeni politični doktrini ne določajo s številkami. Sanje so vedno samo ene.