Tiskane izdaje
Iljušin Il-62 je bil v trenutku, ko se je leta 1963 prvič dvignil v nebo, največje komercialno letalo na svetu s skoraj dvesto sedeži. Za Kim Džong Una so ga preuredili v luksuzni salon z naslanjači iz belega usnja, delovno mizo iz masivnega leta, telefonom, kakršen je tisti v ameriškem Air Force One, in vsem, kar takšen voditelj potrebuje, da celo v zraku ne prekine svojih državniških poslov.
Dvaintridesetletni vodja je zaljubljen v letala, kar je severnokorejska televizija potrdila tudi z dokumentarnim filmom, ki so ga prikazali konec lanskega leta. Kim v njem pilotira v kokpitu, resda s pomočjo kopilota, je pa dejal, da upa, da bo »nekega dne letel pod modrim nebom moje domovine skupaj s piloti vojnega letalstva«. Kajti, kot je dejal, »moram doživeti strah, ki ga zagotovo občutijo poveljujoči častniki in njihove družine, kadar letijo s temi letali«.
Govorice, ki bi bile
Kima k temu gotovo ni spodbudil prevelik promet, saj z desetimi domačimi in devetimi mednarodnimi linijami, ki Severno Korejo povezujejo s samo tremi državami, Kitajsko, Rusijo in Tajvanom (občasno imajo tudi čarterske polete v Mongolijo in Singapur), tam nikoli ni posebne gneče.
Glavni motiv, ki se skriva za razširitvijo letališča in zaradi katerega se Kim Džong Un razlikuje od svojih predhodnikov, je, da želi pokazati, da njegova država »razume zahteve sodobnega časa« in da Severna Koreja še zdaleč ni »ideološki bunker«, s čimer jo pogosto primerjajo tudi mediji.
To je tudi eden od vzrokov, da bo v Rusijo odpotoval z letalom in se s tem ob svojem prvem odhodu v tujino izognil namigovanju na tista dolga potovanja z vlakom, na kakršna se je občasno odpravil njegov oče, in to z zadostnimi zalogami jastogov, vodke in konjaka ter filmov za vsebinsko bogat teden, kolikor je trajalo potovanje od Pjongjanga skozi Sibirijo do Moskve.
Južnokorejski znanstveniki so pred kratkim ugotovili, zakaj sta se prejšnja dva Kima tako bala letenja. Kim Il Sung in njegov sin Kim Džong Il sta menda na lastne oči videla, kako je leta 1982 v zraku razpadlo letalo, ki jima je bilo namenjeno. Kot navajajo, je Severna Koreja od Sovjetske zveze kupila pet letal Il-62, nato pa so tisto, v katerem bi se morala peljati Kim Il Sung in njegov naslednik, preizkusili na letališču Sunan. In medtem ko sta oče in sin opazovala, kako se letalo dviga v zrak, je to nenadoma eksplodiralo. V nesreči je umrlo vseh 17 članov posadke, tudi Kimov osebni pilot, kar je bilo dovolj zastrašujoče, da ne oče ne sin nista več hotela sesti v letalo.
Ko je Kim Il Sunga leta 1986 povabil na obisk Mihail Gorbačov, je moral leteti, a je zahteval, da so ga prišli iskat s sovjetskim letalom, ker menda svojega življenja ni hotel nikoli več zaupati severnokorejskemu pilotu. Kim Džong Il pa je potoval izključno z blindiranim vlakom.
Kim Džong Un, ki ni obremenjen s takšno travmo, je med študijem v Švici veliko potoval z letali, zdaj pa namerava svoje zasebno letalo spremeniti v simbol nove duhovne odprtosti in političnega odpiranja proti svetu. Mar lahko kdo trdi, da ni že s tem razširil svojih pogledov? Mladi vodja želi svetu sporočiti, da njegova dežela ni zakotna luknja na svetovnem zemljevidu. In da je on državnik kot vsi drugi. Ni treba vedno soditi po pričeski.
