Se jedrske rakete znova vračajo v Evropo?

Pred natanko tridesetimi leti, 8. decembra 1987, sta predsednika ZDA in takrat še Sovjetske zveze, Ronald Reagan in Mihail Gorbačov, v Washingtonu podpisala sporazum o prepovedi na kopnem nameščenih jedrskih raket kratkega in srednjega dosega.

Evropa, ki so jo prav te jedrske rakete ves čas hladne vojne najbolj ogrožale, saj bi jo v primeru vojaškega konflikta v hipu lahko spremenile v žrtvovano jedrsko bojišče, si je ob tako imenovani »dvojni ničli« krepko oddahnila. Sporazum INF (Intermediate-Range Nuclear Forces) je bil eden največjih dosežkov jedrskega razoroževanja. Pomenil je dejanski začetek konca hladne vojne. Velesili sta do leta 1991 nato vzajemno uničili več kot 2700 jedrskih raket z dosegom od 500 do 5500 kilometrov, ki so jih imeli Američani nameščene v zahodni Evropi, Sovjetska zveza pa predvsem v Belorusiji in Ukrajini.

Tri desetletja po zgodovinskem dogodku, ki je Evropo odrešil jedrskega strahu in v marsičem omogočil njeno združevanje, se jedrske rakete, kot kaže, spet vračajo na staro celino. Moskva in Washington se že več let bolj ali manj glasno prerekata, katera stran da bolj krši INF sporazum. Od lanskega novembra obstaja celo pritožba, ki jo je predstavnik ameriške administracije v Ženevi izročil svojemu ruskemu kolegu in v njej Rusijo obdolžil, da je na jugozahodu države namestila z INF sporazumom prepovedane rakete. Američani naj bi Moskvi, kot je pred časom pisal FAZ, menda postregli celo z imenom teh novih raket in položajem bataljona, kjer so nameščene, vendar so iz Kremlja takoj dobili odgovor, da so podatki preveč nenatančni za resno obravnavo, in da naj ZDA tako kršitev najprej dokažejo.

Ukrajinska kriza

Eden izmed razlogov za zaostrovanje in po novem tudi raketno obtoževanje med ZDA in Rusijo je seveda ukrajinska kriza, zaradi katere obe strani na vzhodnoevropskih (Natovih) mejah z Rusijo kopičita vse več konvencionalnega orožja, bolj ali manj skrivaj pa prestavljata tudi rakete. Predstavnik ameriškega generalštaba je zato letos spomladi med zaslišanjem v kongresu Rusijo celo direktno obtožil, da je na najmanj dveh krajih postavila nove rakete srednjega dosega vrste SSC-8, kar je eklatantna kršitev sporazuma INF.

Sporazum sicer dovoljuje testiranje tovrstnih raket s kopenskih izstrelišč, vendar le do faze, ko jih potem namestijo na letalih ali ladjah. Postavljanje teh raket na kopnem ali na tako imenovanih mobilnih izstrelitvenih rampah (tovornjakih), pa je izrecno prepovedano.

Kako dokazati kršitve

Po ameriških trditvah naj bi Rusi svoje nove rakete srednjega dosega vrste SSC-8 razvili z modifikacijo raket kratkega dosega vrste »Iskander« z dometom 450 kilometrov, ki so največkrat nameščene na tovornjakih, in ki po sporazumu INF niso prepovedane. Razlika med njimi in novejšimi raketami SSC-8 pa je le v tem, da so slednje zaradi daljšega dosega in več goriva, ki ga za tak polet potrebujejo, nekoliko daljše, česar pa iz zraka, s satelitskimi posnetki ali kako drugače, ni mogoče ugotoviti. Baterija raket, največkrat so štiri, je praviloma nameščena v kontejnerju na tovornjaku, in je tako skrita očem.

Dokazi naj bi bili torej bolj ali manj »posredni«, pravijo poznavalci, niso pa iz trte izviti. Moskva in Washington sta namreč drug do drugega zelo sumničava že vsaj desetletje, medsebojno zaupanje pa je pokopano najmanj od takrat, ko je ameriški predsednik George Bush mlajši (tudi zaradi iraške vojne) Evropo razdelil na »staro« in »novo«, v novi (vzhodnoevropski) pa kasneje napovedal gradnjo ameriškega protiraketnega ščita. Ki menda »nikakor ne bo uperjen proti Rusiji«, ampak zgolj proti tako imenovani »iranski jedrski nevarnosti«.

Kopičenje očitkov

Z ukrajinsko krizo se je potem vse le še zapletlo. Začeli so se množiti očitki, kakšne vse rakete da v Evropi postavljajo Američani v svojih novih oporiščih v Bolgariji in Romuniji (zaradi »ščita« pa kmalu tudi na Poljskem), in s kakšnimi vse raketami bo na to prisiljena odgovoriti Putinova Rusija. Obtožbe so vzajemne, čeprav je obema stranema jasno, kot pravijo strokovnjaki, da postavljanje jedrskih raket v Evropi vojaško in strateško nima kakšnega prav posebnega smisla in pomena. Ne za ZDA, ne za Rusijo.

Obe strani imata namreč na voljo ogromno drugih »potencialov«, ki jih je mogoče uporabiti pred izstrelitvijo jedrskih raket, več kot dovolj jedrskih raket kratkega in srednjega dosega pa imata že zdaj tudi na letalih in podmornicah, kar je bilo mogoče videti tudi med sirsko krizo.

V resnici gre torej bolj za ustvarjanje nekakšnega »umetniškega vtisa« na zaveznike (Američanom je to vsaj v vzhodni Evropi dobro uspelo), kot pa za omembe vredno spremembo strateškega ravnovesja med Rusijo in ZDA. A se očitki in zamere med Moskvo in Washingtonom kljub temu samo krepijo.

»Odgovor« na »odgovor«

Ne le zaradi Donalda Trumpa, vendar tudi zaradi njega in njegove vehementne napovedi, da »morajo ZDA zelo krepiti in širiti svoje jedrske zmogljivosti, dokler ostali svet ne bo prišel k pameti o jedrskem orožju«, smo se torej spet znašli v začaranem krogu, ki je bil tipičen za hladno vojno. Poteza ene strani je takoj razglašena zgolj za »odgovor« na potezo nasprotne strani, orožje pa se nebrzdano kopiči.

Odločilnega koraka za razveljavitev zgodovinskih razorožitvenih sporazumov do zdaj še ni bilo, a če se velesili, ki bi se že zdavnaj morali začeti dogovarjati tudi o omejevanju vseh novih oborožitvenih sistemov (droni, kibernetska orožja...), ne bosta uspeli držati niti starih dogovorov, se tri desetletja po velikem preboju tudi na evropskih tleh hitro lahko začne nova jedrska oboroževalna tekma.