Še tretjič Majdan dolgih nosov?

V Kijevu iščejo novega predsednika vlade, predčasnih volitev se pa bojijo.

pon, 21.03.2016, 10:00

Vladna kriza se v Ukrajini vleče­ od februarja, ko je predsednik Petro Porošenko pozval premiera Arsenija Jacenjuka, naj odstopi, a ta vztraja na položaju. Takšne razmere lahko trajajo še dolgo; ne eden ne drugi si ne želi predčasnih volitev, ker bi njuni stranki na njih pogoreli.

Predčasnih volitev si želijo le »populisti, oligarhi in Kremelj«, je pred kratkim izjavil predsednik ukrajinske vlade Arsenij Jacenjuk, ki je obtožil nekdanje politične zaveznike iz razpadajoče vladne koalicije, da so mu v »primitivni tekmi za oblast in stolčke« zarili nož v hrbet.

Po pisanju ukrajinskih medijev je menda pripravljen sam odstopiti, a le pod pogojem, da sam izbere naslednika. A tega tudi Porošenku doslej ni uspelo najti, saj je priljubljeni župan Lvova Andrij Sadovij njegovo ponudbo zavrnil, za »zahodne partnerje« sprejemljiva kandidatka, v ZDA rojena finančna ministrica Natalie Jareško, pa nima dovolj podpore v parlamentu, kaj šele med ljudstvom, ki jo pozna zlasti po tem, da je sredi najhujše zime dvignila cene energije (kar je bil pogoj za »pomoč« IMF).

Po javnomnenjskih raziskavah bi predčasne volitve prinesle uspeh skrajnim desnim in levim strankam, najbolj pa bi se jih moral bati premier, saj bi njegova Ljudska fronta zgolj z 2,5-odstotno podporo med volivci povsem pogorela. Najbolj priljubljena stranka je spet Očetnjava Julije Timošenko, ki bi dobila več kot petino glasov, na drugem mestu je proruski Opozicijski blok (12,1), tretja levičarska Radikalna stranka (11,6 odstotka), Blok Petra Porošenka pa bi trenutno na volitvah pristal šele na petem mestu, z 10,9 odstotka glasov.

Vlada izgublja legitimnost

Ankete tudi kažejo, da sedanje oblasti iz gubljajo legitimnost med ljudstvom. Porošenko je postal predsednik pred dvema letoma, ko je imel 47-odstotno priljubljenost, lani pa je bilo le še 17 odstotkov Ukrajincev zadovoljnih s tem, kako opravlja svoje delo. Ko je agencija Gallup konec prejšnjega leta spraševala Ukrajince, kaj menijo o korupciji v državi, jih je 88 odstotkov odgovorilo, da je z njo preplavljena vlada, 81 odstotkov je bilo prepričanih, da je tako tudi v gospodarstvu, le 5 odstotkov pa je menilo, da je vlada naredila dovolj v boju proti korupciji.

Ali prebivalcem po površini največje evropske države torej grozi, da bodo tudi po tretji »revoluciji« v zadnjega četrt stoletja odšli z dolgim nosom? Ko je leta 1991 več kot 90 odstotkov Ukrajincev glasovalo za samostojno in neodvisno državo, si niso mislili, da bo nadzor nad njihovo državo in nekdanjim socialističnim gospodarstvom iz rok sovjetskih aparatčikov prevzela nova, korumpirana klika oligarhov, ki jo je ustvaril režim nekdanjega predsednika Leonida Kučme. Temu so se uprli leta 2014, ko so z množičnimi protesti dosegli razveljavitev predsedniških volitev, na katerih je »zmagal« Viktor Janukovič, ki je veljal za simbol »prejšnjega« režima.

A na veliko žalost Ukrajincev je bila ta slovita »oranžna revolucija«, kakor je pred dvema letoma za Delo povedal politični analitik Marko Marković, »zgolj politični preobrat, ki je privedel do novega razdeljevanja foteljev in premoženja«. Takrat je na ponovljenih predsedniških volitvah za Zahod »dobri« od dveh Viktorjev, Juščenko, premagal Janukoviča, a se je takoj zatem zapletel v politični spopad z nekdanjo zaveznico, »princeso oranžne revolucije« Julijo Timošenko. Ljudstvo se je tako naveličalo prepirov med politikoma, ki sta bila nekoč v najtesnejšem Kučmovem krogu, da je leta 2010 za predsednika (tokrat dejansko) izvolilo Janukoviča.

Ko ta konec leta 2013 ni hotel podpisati pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, se je začela tretja ukrajinska revolucija v zadnjih 25 letih: »Evromajdan«, ki je privedel do tega, kar na Zahodu imenujejo Janukovičev pobeg, na Vzhodu pa temu pravijo »državni udar«. Po tej zadnji, najbolj krvavi revoluciji je bil tako kot številni Ukrajinci tudi Marković prepričan, da že zaradi spomina na desetine žrtev ne more spodleteti. Včeraj je priznal, da se je zmotil. V sporočilu iz Budimpešte, kamor se je z družino preselil iz Kijeva, je zapisal, da je »analogija z dogajanjem po oranžni revoluciji očitna«.

Nezadovoljne tudi ZDA

Nad dogajanjem v Ukrajini se pritožujejo tudi ZDA, ki so novim oblastem doslej priskočile na pomoč s 760 milijoni dolarjev in približno 2 milijardama dolarjev državnih garancij za najem posojil. Namestnica ameriškega zunanjega ministra za evropske in evroazijske zadeve Victoria Nuland, ki je nekoč zaradi nesposobnosti reševanja ukrajinske krize poslala EU »samo s sabo spolno občevat«, je prejšnji teden uporabila ostre besede tudi v nastopu pred kongresniki, ko jim je opisala, kako je ukrajinska vlada obremenjena z »umazanim ­denarjem in umazano politiko«.

Po njenih besedah so ukrajinski voditelji že več mesecev ujeti v medsebojna obtoževanja in boje ter niso sposobni doseči enotnosti, zaupanja in učinkovitosti. »Oligarhi in kleptokrati, ki so desetletja nadzirali Ukrajino, vedo, da bo njihov poslovni model propadel, če bo majdanskim reformatorjem uspelo. Zato si na vse kriplje prizadevajo, z vsem orodjem starega sistema – z nadzorom nad mediji, podjetji v državni lasti, poslanci, sodišči in političnimi mehanizmi ter starimi zvezami in ustrahovanjem tistih, ki odločajo –, da bi onemogočili spremembe,« je ­povedala Victoria Nuland.

Prijavi sovražni govor