Tiskane izdaje
Ko je 205 članov centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske (CK KPK) v ponedeljek zasedlo svoja mesta v Veliki palači ljudstva na robu Trga nebeškega miru v Pekingu, je bila pred njimi naloga z demokratično diktaturo ljudstva zagotoviti, da kitajski partijski sistem postane temelj nove pravne države.
Se zdi to nemogoče? Da. Kljub temu je naloga 4. plenuma 18. sklica CK KPK z odvzemom partijske imunitete kadrom v vseh lokalnih skupnostih rešiti stebre države pred moralno krizo in odpreti nov prostor za reforme, brez katerih se Kitajska ne bo zmožna razvijati s takšnim tempom, kakršen se od druge svetovne gospodarske sile pričakuje.
Plenum, ki bo trajal štiri dni, se je začel v trenutku, ko že četrti teden potekajo demonstracije hongkonških študentov in prodemokratičnih aktivistov ter ko na ulicah mestne četrti Mongkok potekajo prave bitke s policijo. Partijski časopis Renmin Ribao je označil proteste za »protizakonite« ter pozval prebivalce nekdanje britanske kolonije, naj zaščitijo »pravno državo«. Čeprav nikomur ni jasno, kaj to v okvirih kitajskega partijskega sistema pomeni, je zasedanje v Pekingu dobra (če že ne poslednja) priložnost, da ponovno uredijo delčke zastarele državne strukture in okrepijo temelje uničene družbene pravičnosti.
Kako zaustaviti korupcijo
Dogajanje v Hongkongu je s kitajske perspektive mogoče tolmačiti tudi kot opozorilo, da politične reforme v Pekingu zamujajo že več desetletij. Partijski plenum bo te dni poskušal dati odgovore na nekaj najtežjih »kakojev«. Kako zaustaviti korupcijo? Kako oslabiti močne interesne klane? Kako na novo definirati odnose med središčem in lokalnimi območji? Kako okrepiti povezavo med vladarji in ljudstvom?
V napovedih plenuma so kitajski mediji najbolj poudarjali že davno dano obljubo, da bodo »državi vladali v skladu z zakoni«, vendar je še vedno nejasno vprašanje, po katerih zakonih. Mnogi postavljajo v ospredje ustavo. Upanje jim daje govor partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga, ki ga je imel kmalu po tem, ko je pred dvema letoma prevzel poveljniško palico. V njem je citiral 5. člen kitajske ustave ter zagrozil, da »nobeni organizaciji kakor tudi nobenemu posamezniku ni dan privilegij, da prekorači ustavo in zakonodajo«.
Težava je, da sta isti člen ustave v govorih navajala tudi Xijeva predhodnika Hu Jintao (2002) in Jiang Zemin (1999). Vsakič ko se je partijski vrh ponovno odločil, da bo zavrnil zahodni model delitve na tri veje oblasti, se je smisel kitajskega »yi fa zhi guo« (»voditi državo z zakoni«) porazgubil v zapleteni mreži frakcijskih interesov. Ti so povlekli ustavnost na dno morja vsakič, ko bi lahko ovirala monopolizacijo oblasti ali kapitala.
Kljub temu bo tokrat plenum vseeno izglasoval nekaj pomembnih točk, o katerih lahko vnaprej povemo, da so zanimiv poskus ustvarjanja enopartijske pravne države. Pričakuje se namreč, da bodo postavili temelje nove protikorupcijske agencije, ki bo neodvisna od lokalnih vlad in bo neposredno odgovorna centralni disciplinski komisiji CK KPK. Prav tako bodo zagnali proces osamosvojitve nižjih sodnih instanc izpod vplivov lokalnih mogočnikov. Te bodo neposredno odgovorne vrhovnemu sodišču v Pekingu.
Vse to bodo spremljale dodatne obljube o nadaljevanju lova na »tigre in muhe«. Vendar bo imela protikorupcijska kampanja v prihodnje bolj strogo regulacijo, da se ne bo preobrnila v medfrakcijski obračun in da se bo lahko nadaljevala v primerih, ki zadevajo najvišje voditelje, kot je nekdanji član stalnega komiteja politbiroja Zhou Yongkang, proti kateremu so začeli preiskavo, ki je zastala. Nekateri trdijo, da zato, ker so interesne skupine, povezane z njegovim imenom, formirale neuradno koalicijo, ki se z vsemi silami upira nadaljevanju moralnega čiščenja.
Ne gre zanemariti niti vala samomorov partijskih kadrov, proti katerim so disciplinska telesa začela preiskave. Odkar je šel Xi na lov za »tigri in muhami«, si je najmanj 70 državnih funkcionarjev in direktorjev državnih podjetij vzelo življenje. Največkrat so se vrgli s stolpnice. Zato ponekod velja nenapisano pravilo, da se morajo zaslišanja izvajati v pritličju. Bloger Chu Zhaoxian je na internetu objavil fotografijo sobe za zaslišanje, kjer se zelo jasno vidi, da so zidovi oblazinjeni, vrata pa zvočno izolirana. Xi je pravilno ugotovil, da morajo protikorupcijsko kampanjo, o kateri analitiki v tujini v en glas trdijo, da zamuja najmanj za desetletje, postaviti na zakonske tire. Ne samo zaradi pridobitve podpore domače javnosti, ampak tudi za razbitje strahu tujih partnerjev, da vse to vodi nazaj k maoističnemu »razrednemu boju«, ki so ga nekateri partijski časopisi celo ponovno izvlekli iz naftalina, ter da njihov kapital pod zlato peterokrako zvezdo ni varen.
Vladavina pravu?
Ker se je odločil, da bo zavrnil vse oblike zahodne demokracije in večstrankarskega parlamentarizma, bo še en poskus vzpostavljanja »pravne države« po vsem sodeč vodil k še enemu valu recentralizacije. Xi se vse bolj kaže kot avtokratski vladar Maovega tipa. Ko je nekaj dni pred plenumom predsedoval sestanku, posvečenemu umetnosti in književnosti, je umetnikom priporočil, da ne smejo biti »sužnji trga« in da se ne smejo v imenu zaslužka odrekati patriotizmu in komunistični morali, ampak morajo »ustvarjati izjemna dela, dostojna veličastne nacije«. To je nedvomno spominjalo na traktat Mao Zedonga o umetnosti iz leta 1942, v katerem je voditelj umetnost in književnost podredil partijskim kriterijem pravilnosti.
Plenum bo tako ponovno sprožil politični poskus ustvarjanja pravne države pod avtokratskim vladarjem ter modernega ekonomskega in finančnega sistema pod vertikalnim nadzorom partije. Ali je to mogoče, bomo videli, ko bo Velika palača ljudstva zopet prazna in bodo jezikoslovci v kabinetih raztolmačili pravo konotacijo »vladavine prava«. Mogoče bo tudi tokrat poudarek na »vladavini«, »pravo« pa bo treba brati v dajalniku. Torej, vladavina pravu, tako kot do zdaj.
