Tiskane izdaje
New York – Libija je od terorističnega napada na ameriški konzulat v Bengaziju del predvolilnega boja za Belo hišo. Desnica obtožuje nekdanjo zunanjo ministrico Hillary Clinton prikrivanja vzrokov za smrt štirih Američanov. V času, ko je čedalje več govora o morebitnem novem posredovanju Zahoda v Libiji, je v ospredju vloga Hillary Clinton pri pripravi prvega.
Ameriški predsednik Barack Obama je ob prihodu v Belo hišo dobil zelo slabo razdeljene karte na Bližnjem vzhodu, a se jih lotil v navdihujočem nagovoru muslimanov leta 2009 v Kairu. Od takrat so razmere drsele iz slabih v slabše, do grozljivih. Zelo previden vrhovni poveljnik, ki je na volitvah zmagal tudi z obljubo o končanju ameriških vojn, njegovo zunanjo politiko pa naj bi zajele zdaj znamenite besede, »ne počni neumnih reči«, je na Bližnjem vzhodu pustil pečat bolj s tem, kar ni storil. Ni pustil vojske v Iraku, ni kaznoval režima v Siriji ob poročilih, da je prestopil »rdečo črto« in uporabil kemično orožje.
Al Kaido in druge skrajne skupine je (skupaj z nedolžnimi »postranskimi« žrtvami) desetkal z napadi brezpilotnih letal. V času njegove vlade se je ponovno razplamtel Irak, Sirija je razpadla v krvavo morijo, razcvetela se je Islamska država, Jemen je postal novo bojišče, in to nekaj mesecev po tem, ko ga je predsednik razglasil za uspešen primer boja proti terorizmu. Toda trdno prepričanje njegove Bele hiše je, da niso krivi za razmere, ampak so le nasledili kaos, ki ga je zasejala vlada republikanskega predhodnika Georgea Busha mlajšega. Poleg tega Obama načeloma ne verjame v ameriško vlogo svetovnega policista za preprečevanje humanitarnih katastrof, razen če te ogrožajo interese ZDA.
Prepričljivi Evropejci
Posredovanje v Libiji je eden redkih odmikov od previdnega delovanja v ozadju, ki ga je lani ubesedil, da »na koncu ni naloga predsednika ZDA rešiti vse težave na Bližnjem vzhodu, tamkajšnji prebivalci bodo nekatere morali rešiti sami«. Čeprav Libija tehnično ni del regije, spada v širši vzorec tamkajšnjega dogajanja, ki ga je sprožila arabska pomlad in je presenetilo Belo hišo. Pobuda za zamenjavo režima je prišla iz Francije predsednika Nicolasa Sarkozyja, kmalu se ji je pridružila Velika Britanija, Obama pa je bil sprva zelo zadržan. Toda Hillary Clinton je prišla iz Evrope prepričana, da morajo posredovati.
New York Times je pred dobrima dvema tednoma v obsežnih člankih podrobno opisal, kako je nekdanja zunanja ministrica nagnila razpoloženje v Beli hiši na stran vojaškega posega proti režimu Moamerja Gadafija. Hillary Clinton je sodila v tisti del vlade (prav tako kot veleposlanica ZDA pri Združenih narodih Samantha Power), ki verjame v ameriško politiko posegov v tujini. Po odhodu z zunanjega ministrstva je bodoča predsedniška kandidatka svojega bivšega šefa razjezila z izjavami, da bi morale ZDA aktivneje pomagati sirskim upornikom, to praznino pa so nato zapolnili muslimanski skrajneži (za kar se je kasneje opravičila).
Obama naj bi trdil, da »je metanje bomb na nekoga, samo da dokažeš, da si pripravljen metati bombe, ena najslabših strategij za uporabo sile«. Toda pred petimi leti je sprejel prepričevanje Hillary Clinton in njenega kroga, da Bengaziju grozi masaker, da je čas za posredovanje ter da lahko uporniki ohranijo red v državi po padcu režima. Toda Libija je zdrsnila v kaos, leta spopadov, izhodišče za reko beguncev in novo zatočišče za islamske skrajneže, ki so se oborožili tudi v oropanih skladiščih njene vojske. Predsedniška kandidatka se zdaj sooča z besedami Colina Powlla, enega od predhodnikov na čelu State Departmenta, da »če nekaj polomiš, si lastnik tega«, se pravi, da moraš sprejeti odgovornost za svoja dejanja.
Polomija
Tudi demokratski nasprotnik nekdanje zunanje ministrice, senator Bernie Sanders, je poudaril, da za razliko od Hillary Clinton ni navdušen nad spreminjanjem režimov, saj je po zrušenju diktatorjev težko predvideti posledice. Skupaj z glasovanjem za vojno v Iraku je to senca, ki visi nad njo. Po besedah Scotta Shana za New York Times sta njeno stališče oblikovala ameriška neodzivnost na genocid v Ruandi in zanašanje ZDA na Evropo ob vojnah po razpadu Jugoslavije.
V razpravo se je posredno vključil predsednik Barack Obama, ko je mesečnik Atlantic objavil obsežen članek o njegovi zunanji politiki. Po njegovih besedah so ZDA skrbno načrtovale poseg, a je rezultat klub temu še vedno polomija. Hkrati je zvalil del krivde na »zastonjkarje«, države, ki računajo na ameriško vojaško premoč, same pa niso pripravljene nositi dela bremena. Posebej je opozoril na vlogo Sarkozyja, ki je kmalu izgubil volitve, in britanskega premiera Davida Camerona, ki naj bi »izgubil zanimanje« za Libijo. Tamkajšnje dogajanje je utrdilo prepričanje ameriškega predsednika, da se je najbolje izogniti Bližnjemu vzhodu.
