Severna Koreja: Jedrski ženski glas, namenjen globalnim ušesom

Je domnevna vodikova bomba povabilo Kim Džong Una, namenjeno Američanom?
Objavljeno
06. januar 2016 20.04
Zorana Baković
Zorana Baković

Tudi če Kitajska ni pričakovala poskusne eksplozije prve severnokorejske vodikove bombe, so bili njeni komentatorji kljub vsemu dobro pripravljeni. V roke so vzeli pisala in že nekaj ur po tem, ko so v Pjongjangu objavili »uspešno rojstvo sadu ljudske modrosti«, so se v kitajskih partijskih glasilih pojavili članki, iz katerih je mogoče razbrati grožnjo.

»Jedrski poskus ne bo spremenil nacionalne usode Severne Koreje!« je opozoril Global Times, pri čemer je to deželo nagovoril z njenim zemljepisnim, ne pa s političnim imenom. Kitajski mediji svojo zaveznico običajno imenujejo Demokratična ljudska republika Koreja, tako kot se sicer tudi sama predstavlja. V imenu »Severna Koreja« pa se skriva prepoznavna doza začasnosti, ki v Pjongjangu zagotovo zbuja ogorčenje. Tokrat se zdi, da kitajski mediji to počnejo po ukazu svojega partijskega vodstva.

»Pjongjang bi moral svoj narod navdihovati na drugačen način,« je zapisano v uvodniku. »Nacionalna varnost te države bi se morala prilagoditi družbeni raznolikosti. Če se bo Severna Koreja v celoti pridružila razvoju Vzhodne Azije, bodo izzivi za njeno nacionalno varnost sledili ne glede na to, ali jo bo kdo obravnaval kot jedrsko silo ali ne.«

Prav v tem stavku je kitajski uvodnik ponudil najbližji odgovor na vprašanje, zakaj se je Kim Džong Un nasploh odločil za eksplozijo bombe, o kateri trdi, da je bila vodikova, o čemer upravičeno dvomijo številni svetovni strokovnjaki. Mladi vodja je želel s to eksplozijo predvsem zapreti usta lastni vojski, ki verjetno nasprotuje gospodarskim reformam in političnemu zbliževanju z Južno Korejo.

Kitajska to od vseh najbolje razume. Ko je pokojni Deng Xiaoping leta 1979 napovedal začetek štirih modernizacij, med katerimi je bila poleg modernizacije kmetijstva, industrije in znanosti predvidena tudi modernizacija vojske, so se generali uprli. Vedeli so, da bo to pripeljalo do demobilizacije velikega števila vojakov in oficirjev, da bo to ogrozilo njihov politični vpliv in družbeni položaj in da se bo s tem začelo popolnoma novo obdobje, v katerem se bo od oboroženih sil pričakovalo, da bodo pripravljene profesionalno braniti državo, pri vsem tem pa ne bo nič več pomembna ideološka podkovanost, s katero se je sicer ohranjal revolucionarni duh.

Deng ni poskusno razstrelil bombe. On je 200.000 vojakov poslal v Vietnam. Rečeno je bilo, da je bil to kitajski »poduk« sosedom zaradi vietnamskega vdora v Kampučijo. V resnici pa je bil to Dengov način, s katerim je utišal vojaške mogočneže. Kitajske sile so se prebile skorajda vse do Hanoja, a so utrpele hude izgube, arhitekt gospodarskih reform pa je s tem generalom na terenu pokazal, kako nujna je bila modernizacija, o kateri je govoril. Tako je zlomil notranji odpor proti veliki preobrazbi, ki jo je leto pozneje sprožil tudi uradno.

Nekaj podobnega želi zdaj doseči tudi Kim Džong Un. Začetek leta 2016 je po vsej verjetnosti izbral zato, da bi združil svoj 33. rojstni dan, ki ga bo praznoval 8. januarja, in deseto obletnico prvega jedrskega poskusa, ki so ga izvedli oktobra 2006. To, kar je začel njegov pokojni oče Kim Džong Il, je sin še bolj slavno nadaljeval. Vodikovo bombo so napovedali kot bistveno močnejšo in tehnološko veliko bolj napredno.

Da bi ob tem dodatno poudarili kontinuiteto, so na televizijo povabili 73-letno Ri Čun Hi, nekdanjo igralko, ki jo je v svet televizijski novic uvedel že Kim Il Sung. Čeprav je že nekaj let upokojena, jo ljudje zlahka prepoznajo po njenem nasilno teatralnem glasu. Tako kot je vrhunsko odigrala solze, ko je leta 2011 sporočila novico o smrti Kim Džong Ila, tako je v sredo do popolnosti podala novico o testiranju vodikove bombe. Gledalci v drugih državah, ki ne razumejo korejskega jezika, so vse skupaj kljub temu razumeli že zaradi njenega vedenja, glasu in izraza na obrazu.

Japonci so to, kot je to nemudoma izjavil premier Šinzo Abe, razumeli kot »resno grožnjo naši nacionalni varnosti«. Kitajcem se je vse skupaj zdelo še večje izzivanje. Zunanje ministrstvo v Pekingu je nemudoma pozvalo na zaslišanje severnokorejskega veleposlanika, pri čemer so mu izročili diplomatsko noto s protestom, ki je izražen v do zdaj najodločnejšem jeziku. »Odločno nasprotujemo,« je zapisano v uradni izjavi kitajske vlade, » in odločno pozivamo Demokratično ljudsko republiko Korejo, naj spoštuje svoje obljube v zvezi z denuklearizacijo in prepreči sleherne akcije, zaradi katerih bi se lahko razmere dodatno poslabšale.«

V Pjongjangu so poudarili, da »ne bodo posegli po jedrskem orožju, če ne bodo napadeni«. Vendar pa je za Kitajsko, kot je to poudaril avtor uvodnika v Global Timesu, vsak jedrski poskus v bližini njenih meja razlog za »dodatno anksionznost« in »velik izziv za kitajsko vlado«, ki bi se utegnila soočiti z omajano družbeno stabilnostjo v tem delu države. Kitajski severozahod je gospodarsko eno od najmanj razvitih območij, v katerem je nekdaj cvetela težka industrija, vendar pa se vse od začetka reform koleba glede tega, po kateri poti nadaljevati. Poleg tega živi tukaj okoli 2,5 milijona etničnih Korejcev in v Pekingu so zelo previdni, ko gre za njihovo razpoloženje glede vsega, kar se dogaja na Korejskem polotoku. Eksplozije, kot je bila ta, tudi med njimi izzovejo nemir, ki ga kitajske oblasti prav gotovo ne potrebujejo.

Kitajski je očitno še najmanj pomembno to, v kolikšni meri je resnična trditev Pjongjanga, da je bil poskus izveden »stoodstotno uspešno«. Ameriški strokovnjaki imajo dovolj razlogov, da dvomijo o tem , da je šlo v resnici za termojedrsko orožje, ki naj bi energijo iz primarne jedrske fizije uporabilo za sprožitev sekundarne reakcije jedrske fuzije. Kot pravi Jeffrey Lewis iz Inštituta za mednarodne študije Middlebury v Montreyu, je bila eksplozija podobna tisti iz leta 2013, ko je Severna Koreja izvedla predhodni jedrski poskus. Tudi po mnenju južnokorejskih strokovnjakov naj bi šlo za eksplozijo, ki je bila več desetkrat šibkejša od eksplozije prave vodikove bombe.

Geostrateške posledice eksplozije pa so kljub vsemu velikanske in prav to najbolj skrbi Kitajsko. Že to je zadosten razlog za pospešitev območne tekme v oboroževanju, pa tudi za povečano prisotnost ZDA na tem območju. Zato ima vodstvo v Pekingu vso pravico do tega, da se vpraša, ali morda Kim Džong Un s tem ne dela usluge Washingtonu in Tokiu? In ali je to morda povabilo na dialog z Američani?