Severna Koreja: Nova »razvojna diktatura« na vzhodu

Kim Džong Un ni izpolnil pričakovanj sveta. Ni izstrelil satelita z močno raketo, kot so to napovedovali številni opazovalci, ki so trdili, da bo severnokorejski vodja s tem zaznamoval 70. rojstni dan Delavske stranke, ki so ga proslavili 10. oktobra. Namesto provokativnega vesoljskega podviga je izpustil na svobodo več tisoč zapornikov.

Amnestija je tako postal običajen način Kimovih proslavljanj pomembnih obletnic. Prvo skupino obsojencev je namreč pomilostil že julija, in to pred proslavo 70. obletnice osamosvojitve od japonske kolonialne oblasti.

Tokrat je Kim odprl vrata 12 kazenskih ustanov v vseh severnokorejskih mestih, provincah in okrožjih. Južnokorejsko glasilo Daily NK citira neimenovani vir iz Južnega Pjongana, ki trdi, da je bilo med pomiloščenimi največ tistih, ki so bili obsojeni zaradi kraj, nasilja ali tihotapljenja droge.

Ustanove, ki sodijo pod ministrstvo državne varnosti, so ostale zaprte, kar pomeni, da praznična pomilostitev ni veljala za politične zapornike. Kljub temu so, kot trdi omenjeni vir, izpustili precejšnje število tistih, ki so prebegnili v Kitajsko, ali celo prispeli do Vietnama, Laosa ali Mongolije, od koder so jih nato znova izročili Severni Koreji. Več sto zapornikov so izpustili iz taborišča za prevzgojno delo številka 14 v Kečonu, vendar pa so morali zaporniki prej podpisati obljubo, da ne bodo nikoli več zagrešili istega kaznivega dejanja.

Vir je južnokorejskemu novinarju povedal, da je bila večina pomiloščenih zapornikov v zelo slabem zdravstvenem stanju, ker so jih praktično uporabljali kot delovno silo. Nekaj so jih pomilostili že poleti, a so bili preveč slabotni, da bi lahko zapustili zaporniške celice. V minulih dveh mesecih so jim prizanesli z delom, pretepanjem in mučenjem, tako da so lahko zdaj odkorakali na svobodo s sporočilom, ki ga bodo morali posredovati družbi: svobodo jim je podaril dobri vodja in novo življenje je pred njimi zaradi njegove ljubezni in razumevanja.

V vsakem od taborišč za prevzgojno delo so 8. in 9. oktobra potekale »slovesnosti dobrohotnega osvobajanja«, vsakemu od pomiloščenih kriminalcev pa so ukazali, da ne sme nikoli z nikomur govoriti o podrobnostih iz zaporniškega življenja.

S tem so bile opravljene priprave na veliki praznik, ki so ga nato v soboto zaznamovali z največjo vojaško parado, ki je kdaj koli korakala čez Trg Kim Il Sunga v središču Pjongjanga.

Čeprav so med vojaškim mimohodom prikazali tudi izstrelek, ki bi lahko ponesel satelit ali jedrsko konico, niso nobeno od pričakovanih vesoljskih igračk izstrelili v nebo. Kim Džong Un je resda v govoru poudaril, da lahko z »revolucionarnim orožjem danes zmagajo v sleherni vojni z ameriškimi imperialisti«, vendar pa imajo takšne grožnje vedno dve plati: lahko se jih prebere tudi kot povabilo k dialogu.

Najbolj zgovoren odgovor na vprašanje, zakaj Severna Koreja tokrat ni preizkusila rakete, poslala v orbito satelita ali testirata praznično jedrsko bombo, je stal ob Kim Džong Unu. To je bil edini tuji gost na paradi. Peti mož v hierarhiji kitajske partijske oblasti – Liu Yunshan.

Na posnetkih severnokorejske televizije je videti izjemno vesel obraz mladega vodje v trenutku, ko mu Liu izroča osebno pismo kitajskega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga. Južnokorejski »pjongjangologi« trdijo, da je bilo v njem poleg prisrčnih čestitk tudi povabilo Kimu, naj obišče Kitajsko. Mladi vodja utegne tako v Peking odpotovati že prihodnji mesec ali najpozneje v začetku prihodnjega leta.

Vse to kaže, da je Xijev zunanjepolitični tim znova obrnil novo stran v odnosih s Pjongjangom. Kitajska si očitno ne more dovoliti prevelikega oddaljevanja, poleg tega pa je Xi vidne premike v severnokorejskem gospodarstvu izkoristil kot uvod za novo zbliževanje s Kim Džong Unom. Kitajski voditelji so si vse od Deng Xiaopinga nadvse želeli to, da bi jih imeli severnokorejski voditelji za mentorje gospodarskih reform. Kim Il Sung je to odločno zavračal. Kim Džong Il ni vedel, kako naj vse to sprejme. Kim Džong Un pa je sam vstopil v svojevrstne reforme, tako da se utegne zdaj s Xi Jinpingom pogovarjati na enakopravni ravni.

Kot je v nedavno objavljenem eseju zapisal Andrej Lankov, eden najboljših poznavalcev Severne Koreje, so Kim Džong Unov »recept za uspeh zasebna podjetja in javne usmrtitve«. O Severni Koreji se vztrajno piše kot o »izstradani stalinistični državi«, vendar pa, pravi Lankov, ta ni ne sestradana ne stalinistična. Pesimistične napovedi omenjajo 1,5-odstotno gospodarsko rast, bolj optimistične pa trdijo, da bo ta rast bližje štirim odstotkom.

Čeprav se je Kim Džong Un izkazal za neizprosnega voditelja in je bil v marsičem celo okrutnejši od svojega pokojnega očeta, je dopustil, da zdaj od 30 do 50 odstotkov severnokorejskega bruto prihodka prihaja iz zasebnega sektorja. In čeprav v zasebnim restavracijah servirajo jedi, ki stanejo od 15 do 25 ameriških dolarjev, kar je enako povprečnemu tedenskemu prihodku družine, so te restavracije vedno polne.

Nepremičnine v mestih, še zlasti v Pjongjangu, so desetkrat dražje, kot so bile pred desetimi leti, tako da stanejo stanovanja od 100.000 do 200.000 dolarjev. In čeprav so se številne od teh sprememb začele že ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil Kim Džong Il še živ, je največja zasluga Kim Džong Una sprostitev zasebne pobude na vasi, kjer je kmetom dovoljeno obdelovati vrtove in zadržati 30 do 70 odstotkov žetve.

Kot pravi Lankov, so vse to prvine »avtoritarnega kapitalizma« ali »razvojne diktature«, kaj je model, ki se je za uspešnega izkazal ne le v komunistični Kitajski ali Vietnamu, temveč tudi v zgodnjih fazah razvoja Južne Koreje ali Tajvana.

Sicer pa takšen gospodarski model pomeni tudi postopno odpiranje vrat v zunanji svet. In ko se bo to zgodilo, Severna Koreja ne sme dovoliti tega, da bi »imperialisti« takoj videli, v kolikšni meri so v resnici resne vse tiste rakete in bombe. Zato so jih, vsaj za zdaj, prenehali testirati. Kim in Xi bosta imela šele pod tem pogojem veliko tem za pogovor. In zanimivo, ena od najpomembnejših tem bi utegnilo biti prav gospodarstvo. Izstrelki in jedrska bomba so trenutno manj pomembni.