Tiskane izdaje
Medtem ko so po hodnikih svetovne diplomacije na veliko razpravljali o tezi, da bi bil lahko sporazum o koncu iranskega jedrskega programa odličen recept za Severno Korejo, so iz Pjongjanga vztrajno pošiljali sporočilo, naj nikar ne mešajo stvari, ki nimajo nič skupnega.
Američani jih niso poslušali. Kitajci so še vedno upali. Vse dokler ni severnokorejska tiskovna agencija KCNA v torek citirala predstavnika zunanjega ministrstva za tisk, ki je pojasnil, da so »razmere v Severni Koreji povsem drugačne kot v Iranu«, severnokorejski veleposlanik v Pekingu Dži Džae Rjong pa je tistega dne na tiskovni konferenci izjavil, da v Pjongjangu preprosto »niso zainteresirani za dialog o enostranski zamrznitvi ali odpravi našega jedrskega orožja«.
»Demokratična ljudska republika Koreja je tako po imenu kot dejansko jedrska sila,« je dejal Dži in videti je bilo, kot da je hotel s tem vse diplomate, ki so nameravali spremeniti iranski sporazum v obrazec za nadaljnjo uporabo, pozvati, naj razmislijo, zakaj naj bi bili v Pjongjangu po treh (menda uspešnih) jedrskih poskusih pripravljeni sprejeti kompromis, s kakršnim so se zadovoljili v Teheranu komajda dobro vzpostavljenem jedrskem programu.
Ameriški državni sekretar John Kerry je v odgovoru na pripombe republikanskih senatorjev, češ da je iranski sporazum prav tako negotov kot dogovor s Pjongjangom iz leta 1994, poudaril, da so »izkušnje s Severno Korejo pripeljale do novega protokola v iranskem primeru«. »Prek neštetih kanalov, po katerih bomo imeli stalni dostop do njihovega civilnega jedrskega programa in popisane opreme, bomo, če bodo hoteli karkoli narediti, v hipu vedeli, kaj se dogaja,« je dejal Kerry in s tem namignil na severnokorejski skrivni program, ki je potekal v ozadju dogovora o zamrznitvi jedrskih projektov v zameno za gospodarsko pomoč.
Tako še vedno ni mogoče trditi, da je iranski sporazum dokončna rešitev, saj so iz Teherana tudi ta teden zagrozili, da bo vse skupaj znova vprašljivo, če bodo začeli Američani ali Evropejci groziti s sankcijami zaradi iranskega podpiranja terorizma ali zaradi kršenja človekovih pravic. Skupni vseobsegajoči načrt akcije (kot se imenuje sporazum) je v resnici pustil Severno Korejo povsem osamljeno kot zadnjo članico »osi zla«, ki še vedno ni niti približno blizu kakršnegakoli že smiselnega dialoga o jedrski razorožitvi v zameno za odpravo sankcij.
Bistveno vprašanje je, ali je Severni Koreji v tej fazi politične stabilizacije pod novim voditeljem sploh do tega, da bi se rešila osamitve, ali pa ji morda prav takšna diplomatska gugalnica še najbolj ustreza za postopno preobrazbo zanemarjenega gospodarstva brez kakšne večje nevarnosti, da bi se država ob tem sesula sama vase.
Sankcije so kot metoda političnega izsiljevanja nasploh vprašljive. Če so v primeru Irana, ki je precej odvisen od izvoza nafte in plina, pripomogle k sklenitvi sporazuma, so po drugi strani povsem nesmiselne v primeru Severne Koreje, ki je gospodarsko odvisna od držav, katerih varnost je odvisna prav od stabilnosti na Korejskem polotoku. Kitajska, Rusija, Japonska in še zlasti Južna Koreja ne bodo nikoli dovolile, da bi se Severna Koreja nenadzorovano zadušila zaradi sankcij, vse dokler se ne bo pojavila alternativa sedanjemu režimu. Ko gre za konjak in kaviar, pa se bo Kim Džong Un vedno že kako znašel.
Zahodna taktika lažje invazije
Vsekakor imajo prav posamezni analitiki, ki opozarjajo, da je bilo za Severno Korejo in njenega voditelja bolj pomembno to, kar se je dogajalo z neko drugo državo – Libijo. Osem let po tem, ko je leta 2003 privolil, da bo prenehal vsakršne poskuse izdelovanja orožja za množično uničevanje, je Moamer Gadafi doživel prav tisto, česar se je panično bal tudi pokojni Kim Džong Il. Severnokorejski mediji so, še preden so ubili Gadafija na ulici njegovega rojstnega kraja Sirte, ugotovili, da je bila razorožitev Libije zgolj zahodna taktika lažje invazije.
Dva meseca po Gadafijevi smrti je prišel na čelo Severne Koreje Kim Džong Un. Od preminulega očeta je podedoval obubožano državo, jedrsko bombo in jasno predstavo območne konstelacije. Od začetka mu je bilo jasno, da brez mirovnega sporazuma z ZDA nima nobenih varnostnih garancij. Nafta, ki bi jo lahko dobil, žito, ki mu ga obljubljajo, gnojiva in kakršnekoli že naložbe, ki bi morda prišle v državo, če bi se odrekel jedrskemu programu, niso rešitev temeljnega problema: bodo ZDA nasploh privolile v obstoj Severne Koreje, in to ne glede na to, ali je ali ni jedrska sila?
Iz tega vprašanja je mogoče izpeljati tudi vsa druga. Bo Kitajska privolila v združitev obeh Korej? Bo Kim Džong Una kdaj kdorkoli na svetu sprejel kot enakopravnega partnerja enakopravne države? V teh vprašanjih je zaznati osnovno razliko med Iranom in Severno Korejo. Dokler bo nenadzorovan propad režima v Pjongjangu za vse svetovne sile bistveno slabša opcija od toleriranja tamkajšnjega jedrskega in raketnega programa, bo sporazum, kakršen je bil sklenjen z Iranom, za Kim Džong Una nekaj povsem nepomembnega. Pravzaprav lahko namesto tega pričakujemo nadaljnje zmanjševanje jedrskih konic in še večjo natančnost izstrelkov dolgega dosega.
Neki ameriški funkcionar je ironično izjavil, da je iskanje severnokorejskega zanimanja za pogajanja o denuklearizaciji podobno »iskanju življenja na Marsu«. Vendar pa še vedno ni jasno, zakaj nihče ne posluša tistega, kar vztrajno ponavljajo v Pjongjangu. Končati vojno, ki je bila neuradno prekinjena leta 1953, in priznati vodstvo v Pjongjangu kot zakonito vlado nad 38. vzporednikom. Potem bo tudi jedrska bomba preprosto vprašanje.
