Shakespeare v času Trumpa

Prejšnjo soboto se je po 57. ulici v New Yorku vila dolga vrsta ljudi, ki so kljub poletni pripeki potrpežljivo čakali na razgretem betonu. Dan prej je odprla vrata nova razstava in v hipu postala najbolj vroč umetniški projekt v mestu, čeprav so bili artefakti na dosegu vsakega telefona. Toda čivkanje Donalda Trumpa je v pozlačenih okvirjih dobilo posebno vrednost.

Ustvarjalci satirične večerne oddaje The Daily Show so predsednikovo razvpito brbljanje po družbenem omrežju twitter pretvorili v muzejsko instalacijo in jo v ameriški tradiciji predsedniških knjižnic poimenovali Predsedniška twitter knjižnica Donalda J. Trumpa. »Poleg jedrskega konca bodo ta sporočila Trumpova najbolj trajna zapuščina,« so napovedali odprt­je začasne postavitve, ki je obiskovalce vabila le lučaj kamna stran od črnega stolpa, Trumpovega nebotičnika na Peti aveniji. Voditelj Trevor Noah in sodelavci so se potrudili in muzejsko obdelali več kot 35.000 sporočil nekdanjega zvezdnika resničnostne televizije, ki se je znašel v Beli hiši. Vsako ima tablico, ki nedvomno pomembne kose zgodovine postavlja v kontekst.

Obiskovalci so si lahko ogledali videoposnetke, multimedijske postavitve in interaktivne projekte, v katerih so »raziskali zgodovino, znanost in umet­nost Trumpovih tvitov – od njegovih zgodnjih poskusov, da s čokatimi palci tipka po telefonu, do njegove pojave kot prevladujočega revolucionarja družbenih medijev«. Osrednje mesto je v velikem zlatem okvirju seveda zasedlo razvpito sporočilo covfefe, ko je veliki voditelj morda omagal sredi nočnega tipkanja, morda pa načrtno v svet poslal skrivnostne besede: »Kljub stalnemu negativnemu medijskemu covfefe«. Morda imajo v Moskvi ključ za dešifriranje skrivnosti, Trump je naslednji dan namreč sporočil: »Kdo lahko razbere resnični pomen covfefe??? Uživajte!«

Našobljena Slovanka

Uživali so tudi obiskovalci poletnih predstav Shakespeare v parku, ki jih za newyorško občinstvo vsako poletje pripravlja gledališče The Public Theater of New York. Predstave v letnem gledališču Delacorte v Centralnem parku so brezplačne, kar pomeni, da se opoldne vsakega dne, ko uradno odprejo okence blagajne, pred njo vije izjemno dolga vrsta, najbolj odločni ljubitelji barda pa se vanjo postavijo sredi noči. Kar ni nič posebnega, kajti stanje v vrsti je New­yorčanom tako naravno kot dihanje. Vrste so v resnici merska enota, ne nad­ležen pojav, z njimi se ocenjuje uspeh vsega, na kar je mogoče čakati.

Letos je umetniški direktor gledališča Oskar Euistis sezono začel s tragedijo Julij Cezar, ki jo je sam režiral in časom primerno postavil v sodobnost. Igra je prepletena z elementi, ki spominjajo na Ferguson, kjer so potekali spopadi med protestniki in policijo, ali na gibanje Zasedimo Wall Street, ki je tedne taborilo v parku blizu finančnega središča sveta. Glavni junak je plavolas čemernež, ki nosi dolgo rdečo kravato, v roki sicer ne drži telefona, prek katerega bi s 140 znaki usmerjal svet, zato pa ima našobljeno ženo Calpurnio z nezgrešljivim slovanskim naglasom (igra jo v Pittsburghu rojena Tina Benko).

To še zdaleč ni ne prva ne edina predstava, ki letos namiguje na Trumpa, v 20. stoletju pa je postalo skoraj navada, da moderne postavitve glavnemu junaku nadenejo poteze aktualnega političnega voditelja. Toda na začetku tretjega dejanja rimski senatorji zabodejo samodržca, režiser Euistis pa je poskrbel, da je prizor brutalno krvav. To je bilo dovolj, da je namesto premislekov o politiki, krhkosti demokracije in tem, kako daleč naj gredo držav­ljani, ko jim vlada poguben voditelj, prišel počasen val ogorčenja z desnice. Prve tri tedne so predpremiere potekale brez večjih pretresov, nato so zapisi v konservativnih medijih začeli kipeti od ogorčenja o ubijanju predsednika.

Dve vrsti klovnov

Tudi površno srednješolsko branje prinese spoznanje, da Shakespeare ne zagovarja atentata, pač pa je klavnica popolna katastrofa za republiko, ne glede na patriotske namene storilcev. Toda v naelektrenem ozračju trumpovske Amerike, ko na levici ne vedo več, kako bi še izrazili prezir do predsednika, je desnica našla razlog za histerične odzive, ko se je komedijantka Kathy Griffin v trapastem navdihu fotografirala z okrvavljeno glavo predsednika v rokah. Ko je na vlak skočila osrednja konservativna televizija Fox News, so z njega začeli skakati sponzorji. Najprej Delta Air Lines, nekaj ur za njim še Bank of America.

Po Marku Binelliju iz časnika Rolling Stones sta v Shakespearovih predstavah dve vrsti klovnov, prebrisani pavlihe, ki oblastnikom sporočajo res­nico, ter resnični tepci. Med slednje je uvrstil alt-right protestnike, ki so začeli zahajati v Centralni park, nekateri med njimi pa skakati na oder. Kar je povzročilo precej zmede med občinstvom, saj včasih ni bilo jasno, kaj je del predstave in kaj samostojna predstava jeznih. Čeprav so včasih sprožili povsem drugačne odzive, kot so si zamislili. Po enem od takšnih izletov na oder se je predstava nadaljevala z besedami o svobodni izbiri in svobodi, občinstvo pa je izbruhnilo v dolg stoječ aplavz.

Toda dogajanje je samo poudarilo globoko ideološko razklanost Združenih držav, ki sama po sebi ni nič novega, le da je v dobi Donalda Trumpa postala še toliko bolj jedka. V čustveni razrvanosti, ki zajema državo, so bila postranska škoda gledališča, ki po ZDA igrajo Julija Cezarja. Shakespearovo gledališče iz Massachusettsa se je kopalo v valu hudo ogorčenih sporočil, polnih izbranih besed in prikritih groženj. Umetniški direktor Allyn Burrows je ugotavljal, da to »samo kaže na razdeljenost v politični razpravi, kar je resnično žalostno«. Žalost je poudaril skrajni levičarski napadalec, ki je prejšnji teden v Washingtonu streljal na republikanske poslance na igrišču za bejzbol in enega od njih hudo ranil.

Umetnost in politika

Norci vseh prepričanj, ki so v ZDA že zdaj zlahka prihajali do orožja, za vsak primer pa jim republikanci poskušajo pomagati z odpravljanjem omejitev za duševno bolne pri orožarskih nakupih, že leta streljajo na ameriške politike. Vprašajte demokratsko poslanko Gab­by Giffords, ki je leta 2011 komaj preživela masaker skrajnega desničarskega napadalca. Toda konservativci so začeli trditi, da »je ameriška levica prevzela politično nasilje«, kot je v konservativnem časniku National Review zapisal Kevin Williamson. Brezbožni newyorški liberalci in njihov Julij Cezar so tako le nov dokaz v njihovem mozaiku. Pri čemer so predstavo pogosto imenovali »igra o Trumpovem umoru«, da bi bilo videti, kot da je skrpanka kakšnega brooklynskega hipsterja na socialni podpori, ne pa gledališka klasika.

»Levica ne mara, če njihovo taktiko uporabijo proti njihovemu izražanju,« je na twitterju gledališke proteste pozdravljala precej razvpita konservativna komentatorka Laura Ingraham in dodala: »Le koliko bi jih naskočilo oder, če bi v igri zabodli Obamo?« Hitro se je pokazalo, da nihče – oziroma da nihče ni skakal na oder gledališča Guthrie v Minneapolisu, ko so svojo predstavo Julija Cezarja leta 2012 ukrojili po liku prvega temnopoltega predsednika države. Razprava o umetnosti in politiki je večna in se bo nadaljevala z nezmanjšano silovitostjo. Je pa poučno, da v času Trumpa, predsednika, ki naenkrat ne prebere dosti več od 140 znakov, šefi velikega knjigarnarja Barnes & Nobles za slabšo prodajo knjig krivijo tudi predsednika. Televizije so obsedene z njim, kar krči prostor za karkoli drugega, ljudje pa zvečer menda hitijo domov, da bi spremljali novice, namesto da bi se podali v nakupe (knjig).