Tiskane izdaje
»Če bi nezemljani pisali zgodovino homo sapiensa, bi jo lahko časovno razdelili na dve obdobji: PNN (čas pred jedrsko oborožitvijo) in ENN (obdobje jedrske oborožitve).« To je v eseju Hirošima: odštevanje minut do polnoči zapisal ameriški lingvist in politični komentator Noam Chomsky.
»To drugo obdobje se je, seveda, začelo 6. avgusta 1945,« piše Chomsky, »in to je prvi dan v odštevanju do trenutka, ki bi utegnil biti neslavni konec te čudne vrste, ki je bila dovolj inteligentna, da je odkrila učinkovito sredstvo za samouničenje, vendar pa – kot je videti – nima ne moralne ne intelektualne sposobnosti, da bi nadzorovala svoje najbolj pogubne instinkte«.
Začetek obdobja, ki ga Chomsky imenuje »odštevanje minut do polnoči«, so prebivalci Hirošime zaznamovali v sredo, nato pa bodo 9. avgusta tudi prebivalci Nagasakija oživljali spomine na jedrski bombni napad, s katerim se je točno pred 69 leti v Aziji končala druga svetovna vojna.
Spet pridelujejo
Zvonovi so tudi letos zazvonili v čast žrtev, medtem ko so prebivalci in funkcionarji molče polagali cvetje v Spominskem parku miru v Hirošimi. Posamezni »hibakuši«, kot se v japonščini imenujejo preživeli (ta beseda dobesedno pomeni »bombardirani«), so se spominjali strahotnih prizorov umiranja, vzdušje pa je bilo – tako kot vsako leto – v vseh pogledih protijedrsko.
Župan Hirošime Kazumi Macui je prebral letošnjo deklaracijo miru, s katero je pozval vlado v Tokiu, naj ostane na poti pacifizma, hkrati pa obljubil, da bosta njegovo mesto in mesto Nagasaki nadaljevala prizadevanja, katerih cilj je popolna odprava jedrskega orožja po svetu. Takšen poziv nikoli ne zveni tako prepričljivo in pretresljivo kot takrat, ko prihaja iz kraja, v katerem so ljudje izkusili, kaj pomeni biti zažgan z jedrsko bombo.
Sicer pa že tretje leto zapored zaznamovanje jedrskega napada na dve japonski mesti poteka v senci jedrske krize v Fukušimi, kjer sta potres in cunami 11. marca 2011 poškodovala reaktorje jedrske elektrarne in človeštvu nazorno pokazala, kakšno tveganje pomeni jedrska energija, in to celo takrat, ko se jo izkorišča v miroljubne namene.
Prav pred obletnico bombardiranja so z ene od farm v prefekturi Fukušima poslali na trg prvo pošiljko jagod, pridelanih na območju, s katerega so morali zaradi strahu pred sevanjem iz poškodovane jedrske elektrarne pred tremi leti evakuirati prebivalce. Štirideset kilogramov svežih sladkih jagod so vzgojili v rastlinjaku in te jagode so svojevrstna napoved vrnitve v običajno življenje. Lastnik farme Hiroši Sato, ki še vedno živi v mestu Fukušima, je vsak dan prihajal v rastlinjak, pri čemer je, kot pravi, včasih razmišljal, ali je pametno gojiti sadje, ko pa se ni še nihče vrnil v zapuščene hiše. Na koncu se je odločil, da je nekje pač treba začeti.
Zamenjal je zemljo, v katero je posadil jagode, nad plantažo pa namestil novo plastično folijo. Da bi umiril kupce, o katerih se zaveda, da jih je še vedno strah sevanja, je opravil tudi tri preizkuse preverjanja radioaktivnih snovi (območna vlada zahteva samo enega), nato pa z ustreznim potrdilom naložil zaboje z zrelimi sadeži na tovornjak, ki jih je odpeljal na trg.
Kljub sladkim jagodam vladata na Japonskem še vedno velik strah pred sevanjem in odpor proti jedrski energiji. Po katastrofi pred tremi leti so zaprli vse jedrske elektrarne, v katerih zdaj izvajajo varnostna preverjanja. Čeprav so proizvajalci elektrike utrpeli za 34 milijard dolarjev izgub, z največjo previdnostjo pristopajo k stikalu za ponovni zagon reaktorjev.
Jedrska elektrarna Sendai
Dolgo napovedovan zagon dveh reaktorjev jedrske elektrarne Sendai na južnem otoku Kjušu bodo morali po vsej verjetnosti preložiti na leto 2015, so v sredo sporočili japonski mediji, saj so od operaterjev elektrarne zahtevali dodatno dokumentacijo o posebnih varnostnih ukrepih. Ni povsem jasno, ali je zahtevana dodatna dokumentacija odsev bojazni osrednje vlade pred pritiski javnosti, ki je dala v anketah jasno vedeti, da si ne želi nazaj v jedrsko obdobje. Blizu 60 odstotkov prebivalcev Kagošime, kjer stoji jedrska elektrarna Sendai, nasprotuje njenemu ponovnemu zagonu, k povečanju zaupanja v varnost jedrske energije ni prav nič pripomoglo dejstvo, da so prebivalcem v polmeru pet kilometrov okoli reaktorja razdelili brezplačne tablete joda, s katerimi naj bi si ljudje zavarovali ščitnico pred morebitnim sevanjem.
Dnevi med 6. in 9. avgustom so bili na Japonskem vedno priložnost za nove pobude na področju globalnega razoroževanja. Tudi letos so dale svoj prispevek k temu javne osebnosti, pobudo pa so predstavili z geslom: »Ne jedrskemu orožju!« Seveda je vsem jasno, da se svet vrti v obratno smer, saj se je zaradi krize v Ukrajini razblinilo upanje, da bodo ZDA in Rusija naredile korak naprej pri odstranjevanju jedrskega orožja. Zaradi napetosti v odnosih med Kitajsko in Japonsko tudi ni videti, da bi se jedrskemu orožju odrekla katera od držav območja severnovzhodne Azije.
Sreča in božja pomoč
Tako se bo »odštevanje minut do polnoči«, kot je dejal Chomsky, nadaljevalo. V eseju je naštel vse krize, pri katerih je od leta 1945 grozilo, da bodo prerasle v globalno samouničenje, in ugotovil, da je človeštvo preživelo samo zaradi kombinacije sreče in božje pomoči. Japonska je edinstveno območje, na katerem sta v to grozljivo odštevanje vpleteni dve jedrski dimenziji. Potem ko je septembra 1945 obiskala Hirošimo skupina znanstvenikov, je ameriški general Leslie Groves, ki je vodil »Projekt Manhattan«, za medije izjavil, da če je že kakšen Japonec umrl zaradi sevanja, »gre za majhno število«.
Vegetacija bujno raste v Hirošimi, je trdil, in, kar zadeva sevanje, bi bilo tam mogoče večno živeti. Prav takšnega lahkotnega presojanja, ki je namenjeno umirjanju javnosti, se Japonci tudi danes bojijo. Po cunamiju pred tremi leti so jim njihovi funkcionarji zagotavljali, da je v Fukušimi vse v redu. Odštevanje minut do polnoči pa je postalo še hitrejše.
