Tiskane izdaje
Množica v Columbii, prestolnici ameriške zvezne države Južna Karolina, je spontano začela prepevati: »Na, na, na, na. Hej, ej, zbogom,« ko so v petek pred lokalnim parlamentom spuščali sporno zastavo konfederacije. Slovo od simbola starega juga se je sprevrglo v južnjaško politično opereto, toda do novega »novega juga« je še dolga pot.
Novi jug je bil geslo, s katerim so po državljanski vojni spodbujali preobrazbo kmetijskega (in rasističnega) južnega dela ZDA v moderno družbo. Toda junijski umor devetih vernikov v Charlestonu, ker so bili »napačne« barve, je še enkrat več opomnil, da poldrugo stoletje po koncu državljanske vojne ta še vedno ni povsem končana. »Zastava je vedno predstavljala več kot samo podedovan ponos. Za mnoge, črne in bele, je spomin na sistematično zatiranje in rasno podjarmljenje,« je jug opomnil predsednik Barack Obama na napačno sporočilo.
V navdihnjenem govoru v spomin na umorjeno deveterico je prvi temnopolti predsednik poudaril, da »umik zastave izpred parlamenta ne bo le znamenje politične korektnosti, ampak preprosto priznanje, da je bilo načelo, za katerega so se borili vojaki konfederacije, načelo suženjstva, napačno«. V dneh po charlestonski tragediji se je ogorčenje nad simboli konfederacije ponovno razplamtelo in tudi mnogi republikanski politiki na jugu so se uklonili novi politični korektnosti.
Konservativni guverner Alabame Robert Bentley je ukazal umik štirih zastav z ozemlja tamkajšnjega parlamenta. V Georgii in Virginiji so ustavili izdajanje registrskih tablic z bojno zastavo konfederacije, to je predlagal tudi guverner Tennesseeja Bill Haslam in pozval, naj iz njihovega parlamenta umaknejo kip generala Nathana Bedforda Forresta, ustanovitelja kukluksklana in trgovca s sužnji.
Zbor klanovcev
Zaradi bremena krvave srede je največ pozornosti pritegnilo dogajanje v Južni Karolini. »Končno lahko zadihamo, lahko si oddahnemo, lahko se veselimo: zato Rosa (Parks, borka za pravice temnopoltih) na avtobusu ni prepustila sedeža belcem, zato je korakal Martin (Luther King), da smo lahko priča takšnim dogodkom,« je Bakari Sellers, nekdanji poslanec v parlamentu Južne Karoline, pospremil dokončno slovo od simbola temačnih časov.
Toda takšna simbolika za mnoge ostaja skrita. Po junijski raziskavi televizijske mreže CNN je za večino Američanov (57 odstotkov) južni križ, kot nekateri imenujejo zastavo konfederacije, predvsem znak južnjaškega ponosa, ne pa rasizma. A ga hkrati z zadnjim povezuje skoraj tri četrtine (72 odstotkov) temnopoltih, takšno povsem rasno nasprotno razumevanje je na jugu še bolj izostreno. Večina vprašanih v anketi se je strinjala z umikom zastave, toda kongresniki v Južni Karolini so prejemali grožnje s smrtjo, če ga bodo podprli.
Avtomatski telefonski klici so spodbujali volivce, naj pokličejo svoje izvoljene predstavnike in od njih zahtevajo, naj »se ne pridružijo levičarskim fanatikom, ki želijo uničiti naš ljubljeni jug«. V soboto so shod v Columbii zaradi umika južnega križa napovedali celo predstavniki Zvestih belih vitezov, skupine za nadvlado belcev, ki je povezana s kukluksklanom.
Odmev tega se je slišal celo v ameriškem kongresu, ko so konservativni južnjaški poslanci zahtevali, naj v enega od zakonov o financiranju vlade vključijo dovoljenje za obešanje južnega križa na nacionalnih pokopališčih. To je sprožilo silovit upor demokratov. »Ko sem leta 1965 korakal čez most v Selmi, so nekateri šerifovi pomočniki na svojih čeladah nosili zastavo konfederacije,« je bil ogorčen zvezni poslanec John Lewis, eden od prvoborcev gibanja za pravice temnopoltih, ki so ga pred pol stoletja skupaj s številnimi drugimi brutalno pretepli v Selmi.
Laži in skrita dediščina
Zgodba o zastavi skriva v sebi dolgoletni kulturni boj potomcev konfederacije, prepričevanje Američanov, da državljanska vojna ni bila boj zaradi suženjstva. Tako so lahko poražence te vojne in njihove simbole povzdignili v svojo dediščino in iz njih izmili moralno spornost. Po njihovi razlagi se je Jug uprl zaradi zveznih tarif za njihovo kmetijstvo oziroma je šlo za boj za pravice posameznih držav v ameriški zvezi. Toda prav Južna Karolina, kjer se je začel upor, je kot vzrok zanj navedla izvolitev predsednika (Abrahama Lincolna), ki je bil sovražen suženjstvu, in dajanje volilne pravice temnopoltim.
Zgodovinar Michael Lind opozarja na prikrito dediščino juga, »jugonomiko«, ki se širi po vseh ZDA. Vrh konfederacije je po njegovih besedah izpopolnil prakso izkoriščanja delavcev, razbijanja sindikatov, stiskaškega odnosa do naložb v javne službe. Sodelavec levo usmerjene organizacije New America Foundation meni, da je stari jug izgubil vojaški spopad, toda zmaguje v gospodarskem. Omejevanje delovanja sindikatov, nižanje davkov za podjetja in krčenje javne porabe vse pogosteje postajajo praksa tudi na severu.
