Tiskane izdaje
V napadu ameriškega brezpilotnega letala je bil konec maja v odročnem predelu Pakistana ubit vodja talibov Mula AhtarMansur. Takšne in podobne novice iz Pakistana, Jemna, Somalije, Afganistana, Libije, Malija in od drugod so postale že del vsakdana. Z uporabo brezpilotnih letal za vojaške namene je svet postal odprto bojišče brez mej, trdi raziskovalka Mélanie de Groof. Raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo Vasja Badalič se strinja. »Ves svet je postal potencialno bojišče,« je dejal v pogovoru za Delo.
Uporaba brezpilotnih letal v vojaške namene je le del širše zgodbe o spremenjenih pravilih vojskovanja, ki so se po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v ZDA razširila po svetu, pravi Badalič in pojasni: »Američani so razširili pojem vojne. Teroristične napade so interpretirali kot vojaško agresijo, na katero je potrebno odgovoriti z vojno, zato so tudi šli v vojno proti teroristom in terorizmu. Tega pred tem ni bilo.« Dotlej so namreč države na teroristične napade odgovarjale s policijskimi preiskavami in iskanjem odgovornih - kar sicer še vedno počno -, vojaško posredovanje v tem kontekstu pa je nekaj novega, dodaja.
Vasja Badalič. Foto: Jure Eržen/Delo
Ameriškemu »zgledu« je nedavno sledila tudi Francija. Predsednik François Hollande je po novembrskih terorističnih napadih v Parizu dejal, da je bila njegova država napadena. Serijo usklajenih napadov, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi, je interpretiral kot vojaško agresijo na Francijo in s tem prevzel ameriško definicijo.
V okviru globalne vojne proti terorizmu, kot je nov vojaški pristop ZDA definiral takratni ameriški predsednik George W. Bush, se je spremenilo razumevanje pojma »iminentna grožnja«. Stara definicija dojema iminento grožnjo kot neko jasno razvidno, dejansko grožnjo, ki je tik pred tem, da se uresniči, medtem kot nova ameriška definicija pravi, da vsi, ki so člani terorističnih organizacij, neprestano predstavljajo iminentno grožnjo za ZDA, ne glede na to, ali dejansko pripravljajo nek napad na ZDA. Na podlagi te nove definicije si ZDA jemljejo pravico, da v vsakem trenutku vojaško posredujejo proti članom terorističnih organizacij. Poleg tega so Združene države v spremenjena pravila vojskovanja vpeljale tudi predpostavko, da lahko napade izvajajo kjerkoli na svetu, kjer so teroristi. »Zanje je ves svet postal potencialno bojišče,« pravi Badalič in dodaja, da so del te zgodbe tudi brezpilotna letala.
Strah pred »smrtjo z neba« spreminja življenja
Badalič brezpilotna letala za vojaške namene glede na uporabo loči na oborožena in neoborožena. Kot pravi, je slednjih več, saj se brezpilotna letala v največji meri uporabljajo za nadziranje, snemanje in zbiranje podatkov, manj pa za izvajanje napadov. Za to ima namreč vojska na voljo več možnosti: »običajna« letala, helikopterje, topništvo, posebne enote itd.
Uporabo brezpilotnih letal za neposredne napade na tarče so najbolj izpopolnile ZDA. Ameriška administracija trdi, da napadi z brezpilotnimi letali potekajo po točno določenih postopkih, ki jim pomagajo ugotoviti, ali so osumljenci dejansko teroristi in s tem legitimne tarče ali ne, a podatki, ki so na voljo, kažejo, da žrtve med civilisti niso redkost. Preiskovalni spletni časnik The Intercept je v oktobra lani objavljeni analizi dokumentov o ameriških napadih z brezpilotnimi letali v Afganistanu, Jemnu in Somaliji na primer razkril, da v obravnavanem petmesečnem obdobju kar 90 odstotkov žrtev ni bilo načrtovanih tarč.
Žrtve med civilisti niso edina posledica uporabe brezpilotnih letal v vojaške namene. Badalič izpostavlja tudi psihološki učinek, ki ga na prebivalstvu pustita nenehno brnenje in navzočnost brezpilotnikov na nebu. Prebivalci Severnega Vaziristana, območja, kjer je bilo v zadnjih letih izvedenih največ napadov z brezpilotnimi letali, so po njegovih besedah pod velikim psihičnim pritiskom. Letala lahko slišijo in vidijo, zavedajo se, da so ves čas nad njimi in da lahko vsak trenutek sprožijo napad, pojasnjuje. »To ljudi močno terorizira.«
Zaradi teh napadov se je v Severnem Vaziristanu po Badaličevih besedah spremenil način življenja. »Ker so bile v nekaterih primerih tarče napadov šole, so starši svoje otroke prenehali pošiljati k pouku. Ker so bili tarča pogrebi, so nehali hoditi na pogrebe. Že druženju na vrtu se izogibajo.« Dodaja, da se reševalci zaradi dvojnih napadov bojijo priskočiti na pomoč oziroma po prvem napadu tudi po nekaj ur čakajo, preden posredujejo. »Strah vpliva na to, kako ljudje delujejo,« sklene Badalič.
