Smrtna kazen je maščevanje – ubil si, zato moraš umreti

»Gledal sem, kako kriminal ­jemlje nedolžnim prihranke, kako mamila uničujejo posameznike in rušijo družine, kako korupcija pije kri državnim skladom, namenjenim revnim; glejte s te perspektive in mi povejte, ali imam prav ali ne,« je povedal Duterte v inavguracijskem govoru.

Novi filipinski predsednik Rodrigo Duterte je sicer obljubil, da bo, takoj ko bo stopil v predsedniško palačo, nehal preklinjati, vendar je bilo v ozadju njegovega inavguralnega govora v četrtek slišati precej grobih besed.

Takoj je omenil korupcijo, ulični kriminal in preprodajo mamil kot najnevarnejše znake »družbene bolezni« in že v naslednjem stavku zahteval od kongresa, senata in komisije za človekove pravice, naj mu »odobrijo raven vladanja, skladno z mojim mandatom«. Kaj to točno pomeni, je zdaj že vsem jasno.

»Boj bo neizprosen in nepopustljiv,« je povedal, in če vemo, da je v ponedeljek označil aktiviste za človekove pravice za »bedake«, je njegov poziv zgoraj omenjenim, »Vi opravljajte svoje delo, jaz bom pa svoje«, dejansko pomenil, da se na Filipinih začenja obdobje krvavega obračuna z vsemi primeri, kakor je povedal Duterte, »erozije zaupanja v zmožnost naših državnih uslužbencev, da lahko naredijo življenja ljudi boljša, varnejša in bolj zdrava«.

Med govorom v palači Malacañang novi predsednik ni omenjal metod boja, ki ga bo vodil. Vendar je že pripravljen predlog za ponovno uvedbo smrtne kazni. Včeraj so ga predstavili senatu, nato pa tudi kongresu, ki ga bodo sklicali konec meseca.

Samo Bog da ali vzame življenje

Filipini so katoliška država, v kateri ima Cerkev visok položaj in precej vpliva na politiko, vendar je Duterte tik pred selitvijo iz Davaa, kjer je z nujnimi prekinitvami zaradi omejitve mandata opravljal naloge župana od leta 1988, pojasnil, da je zanj smrtna kazen natanko to, kar pravi njeno ime. Torej maščevanje, in ne način za preprečitev širitve kriminala. »Z njo plačaš za to, kar si storil,« je povedal. »Če nekoga ubiješ ali posiliš, moraš umreti.«

Vsem, ki jim tudi to ni bilo dovolj jasno, je Duterte pojasnil še bolj slikovito. »Ne uničuj moje države, ker te bom zaradi tega ubil. Ne uničuj mojih otrok, ker te bom zaradi tega ubil.« Celo dosedanji predsednici komisije za človekove pravice in novoizvoljeni senatorki Leili de Lima, ki se je uprla takšnemu načinu vladanja in napovedala, da bo skrbno spremljala izvajanje zakonov, je nenavadno zagrozil: »Če de Limova ne bo zaprla ust, bom tudi njo ubil – z ljubeznijo, če se bo ­strinjala.«

Na Filipinih je leta 1987 odpravila smrtno kazen predsednica Corazon Aquino, vendar so jo leta 1993 spet uvedli med mandatom predsednika Fidela Ramosa. Ponovno so jo odpravili leta 2006, ko je bila na čelu države Gloria Macapagal Arroyo, zelo verna voditeljica in – kakor se je pokazalo pozneje – prav tako zelo naklonjena korupciji.

Katoliške škofe so vznemirile napovedi novega predsednika, zato so zahtevali od Duterteja, naj ustavi postopek ponovne uvedbe najstrožje kazni. Nadškof Lipe Ramon Arguelles je izjavil, da upa, da se to ne bo zgodilo, »zlasti ne takrat, ko Cerkev praznuje leto usmiljenja«. Tudi vsi preostali visoki duhovniki so se sklicevali na besede papeža Frančiška, ki je na 6. svetovnem kongresu proti smrtni kazni pred dvema tednoma v Oslu izjavil, da je zapoved »ne ubijaj« absolutna in se nanaša tako na nedolžne kot krive.

»Samo Bog ima to moč, da lahko da ali vzame življenje,« je povedal Ruperto Santos, nadškof Balange. »Nihče ne bi smel prevzeti Božje vloge.«

Duterte namerava storiti natanko to. Povedal je, da popolnoma podpira policiste. »Pazil bom na vas in vas ščitil,« je izjavil v nekem govoru. »Če boste ubili tisoč [kriminalcev], jim povejte, da je to naredil Duterte, in pika. Jaz bom nato obračunal s kritiki.«

Vislice so cenejše, kot bi bilo strelivo

Novi predsednik je že v inavguracijskem govoru poudaril, da sta korupcija in kriminal samo simptoma globlje družbene bolezni, in ker se očitno zaveda, da so preprodajalci mamil in člani mafijskih organizacij tesno povezani z lokalnimi predstavniki oblasti, je brez oklevanja zagrozil tudi županom, ki so se znašli v tej verigi. »Dobil bom vaše glave. Ne vem, ali takrat, ko vas bom zagledal, ali takrat, ko vas bom srečal za vogalom, vendar vas opozarjam, zlasti tiste, ki ste še vedno v vladi.« Pred tem je izjavil, da vsaj 35 voditeljev krajevnih vlad sodeluje v trgovini z mamili.

Na pripombe aktivistov za človekove pravice, da se smrtna kazen ni izkazala za učinkovit način preprečevanja kriminala, je Duterte odgovoril ravno tako preprosto: »Zato ker je niso izvajali.« Toda to, kako jo bo on izvajal, je eno največjih vprašanj, ki vznemirja Filipince. Policiste je pooblastil, da lahko v spopadih s kriminalnimi združbami »streljajo, da bi ubili«. Odkar so ga maja izvolili za predsednika, pravijo policijski viri, se je število ubitih preprodajalcev mamil povečalo za 200 odstotkov.

Del kongresnikov, ki se načelno strinjajo z novim predsednikom o tem, da je treba pokazati kriminalcem, da s kaznijo ne nameravajo samo manipulirati, je kljub vsemu zaskrbljen zaradi morebitnih posledic nepremišljene vrnitve k najstrožjemu sredstvu maščevanja. Zato so predlagali, da bi namesto smrtne kazni uvedli 40-letno zaporno kazen ali zapor do obsojenčevega 70. leta.

Duterte se ni pripravljen pogajati. Celo tistim, ki se strinjajo s ponovno uvedbo smrtne kazni, a vztrajajo, da bi jo v sodobnem svetu morali izvajati z injekcijo, novi predsednik odgovarja s svojo metodo: obešanjem. Bolj humano je, pravi, obesiti človeka, saj vrv takoj zlomi hrbtenico in tako človek manj trpi. Pravzaprav ga niti ne skrbi toliko, ali bo kriminalec trpel ali ne, ampak si bolj želi, da ne bi zapravljali državnega denarja za strelivo. Potrebovali bi namreč veliko streliva, saj namerava vsak mesec usmrtiti približno 50 kriminalcev. Če to pomnožimo s 365 dnevi v letu in šestimi leti, kolikor bo trajal njegov mandat, so vislice brez dvoma cenejše.