Spor hegemonov: kdo ima pravico nadzirati svet?

Če Pentagon pripravi poročilo o vojaškem razvoju Kitajske na dolgih 106 straneh, lahko vnaprej sklepamo, da se je prižgal ameriški alarm. Kaj drugega bi lahko tako vznemirilo vojaško vodstvo ZDA kakor ravno vzpon kitajske vojske na takšno raven, da bo Kitajska lahko resno izzvala globalnega hegemona?

In res v Pentagonovem letnem poročilu, poslanem ta teden kongresu, opozarjajo, da bo Kitajska zelo verjetno še naprej gradila vojaška oporišča v državah, »s katerimi jo povezuje skupen strateški interes«, in da bo še naprej poskušala širiti svoj vpliv daleč zunaj Azije. Februarja lani je tako Kitajska začela graditi svoje vojaško oporišče v Džibutiju, in to nedaleč stran od ameriške vojaške utrdbe Camp Lemonnier, v Pentagonu pa pričakujejo, da bo oporišče zgrajeno do konca prihodnjega leta.

Največja dragocenost te afriške države z manj kakor milijon prebivalci je njen strateški položaj na Afriškem rogu in na prehodu iz Indijskega oceana v Rdeče morje, ki vodi naprej proti Sueškemu prekopu.

Uradni Peking vztrajno trdi, da bo oporišče v Džibutiju zagotavljalo samo logistično oskrbo in bo precej drugačno od tradicionalne ameriške vojaške navzočnosti v državah zaveznicah. Toda Kitajska se tu ne bo ustavila, je prepričan Pentagon, ampak bo kmalu »širila svoj pristop do tujih pristanišč, da bi zagotovila nujno logistično podporo med rednimi in stalnimi izhodi v daljna morja«.

Po mnenju ameriškega obrambnega ministrstva bi naslednjo kitajsko vojaško oporišče lahko začeli graditi v Pakistanu. Pentagonovim analitikom, ki so pripravili letošnje poročilo, se ni bilo treba ravno zelo potruditi, da bi povezali kitajsko vojaško oporišče v Džibutiju in pristanišče Gvadar v Pakistanu, kamor je azijska sila že vložila 46 milijard dolarjev.

Najpomembnejši element pri tem megalomanskem projektu je resda »gospodarski pas«, ki bo prek Gvadarja predvidoma povezal kitajske porabnike energije s Hormuško ožino, vendar gre tu pravzaprav za večstranski podvig, ki vsekakor vključuje tudi vojaškostrateško navzočnost Kitajske na točki, s katere bo lahko opazovala vsak premik indijske (in katere koli druge) vojaške mornarice v Arabskem morju.

Ekonomski ventil regije

Gvadar so že pred tem opisovali kot »ekonomski ventil celotne regije«, toda zdaj ko so ga Kitajci spremenili v »pametno pristanišče« na globokem morju, bo postal terminal za nafto iz Irana, Afrike in držav Sveta za sodelovanje v Zalivu (GCC), in to že samo po sebi pomeni, da bo kitajska vojska hotela patruljirati v širokem morskem pasu okoli njega. Gvadar bo namreč pomemben biser v tako imenovani kitajski »biserni ogrlici«, sestavljeni iz povezanih pristanišč v Indijskem oceanu, in če upoštevamo njegov položaj ter logiko kitajske energetske popkovine, je malo verjetno, da ne bo postal vojaško oporišče.

Pentagon opozarja tudi na kitajsko dograjevanje čeri in grebenov v Južnokitajskem morju. Na treh največjih umetno razširjenih otokih, na Ognjenem križu, Subiju in Mischiefu, so do konca lanskega leta zgradili 24 hangarjev za bojna letala, utrdili položaje za namestitev orožja, postavili barake, upravne zgradbe in komunikacijsko opremo.

Pravna podlaga za kitajske trditve glede teritorialnega prava se tako sicer ne bo bistveno spremenila, vendar gre za nova oporišča, ki azijski sili omogočajo stalno navzočnost v Južnokitajskem morju ter ji zagotavljajo, da bo lahko krepila stalen nadzor nad širokim morskim območjem okoli umetno razširjenih otokov. Kitajska se je na Pentagonovo poročilo odzvala z mešanico jeze in sarkazma.

Zmanjševanje ameriške vojaške samozavesti

Prvič, pravi tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying, kje so Američani prebrali, da je kitajski vojaški proračun za leto 2017 dosegel 180 milijard dolarjev, če v vseh kitajskih dokumentih piše, da bodo za vojsko letos porabili »samo« 151 milijard?

Poleg tega, pravijo v uvodniku, objavljenem v partijskem glasilu Global Times, »takšna poročila samo razkrivajo, da se zmanjšuje ameriška samozavest o vojaški premoči v zahodnem Tihem oceanu«. »Pentagon bo čedalje težje ogrožal kitajske državne interese v zahodnem Tihem oceanu,« piše v uvodniku. To območje je zemljepisno bližje Kitajski in je povezano s številnimi kitajskimi ključnimi interesi, to pa pomeni, da ga bo azijska sila čedalje odločneje pripravljena braniti. Pentagon omenja različne preboje v kitajskem vesoljskem tehnološkem razvoju, med drugim opozarja na izstrelitev prvega kvantnega komunikacijskega satelita in ga označuje za »pomemben napredek v kriptografskih raziskavah«.

»Kitajska s svojimi kibernetičnimi zmogljivostmi pridobiva skrivnosti o ameriški diplomaciji in gospodarstvu ter skrivnosti, povezane z obrambno industrijo,« so zapisali v poročilu. Smešno, pravijo kitajski komentatorji. Kitajska si niti ne želi prevzeti Ameriki vloge globalnega hegemona, vendar se ZDA kljub temu počutijo omejene, ko poskušajo uveljaviti svojo moč v zahodnem Tihem oceanu.

Za povečavo kliknite na sliko.

To torej pomeni, da so ZDA zakorakale v regijo, v kateri ne morejo več prisiliti Kitajske k popuščanju. Eno od vprašanj, pri katerem Kitajska ne bo več popuščala, je povezano s Korejskim polotokom. Južnokorejski predsednik Mun Dže In je v sredo sicer ukazal, naj zaustavijo nadaljnje nameščanje ameriškega protiraketnega ščita Thaad (Terminal High Altitude Area Defense), vendar uradi Peking ni prepričan, da je te zgodbe konec.

Zmanjšana pripravljenost na kompromise

Mun je namreč svojo odločitev pojasnil tako, da je povedal, da je nujno treba popolnoma ovrednotiti vpliv takšnega sistema na okolje, vendar ni izrecno »odpovedal« namestitve ščita, katerega radarji bi lahko opazovali vse, kar počne kitajska vojska, ter bistveno zmanjšali strateški pomen kitajskega raketnega orožja.

Ko je v četrtek Severna Koreja spet izstrelila več novih projektilov zemlja-morje in tako preskusila, kako natančno lahko zadane ladje, je bilo jasno, da se je že zdavnaj začelo obdobje zmanjšane pripravljenosti na kompromise na vseh straneh. Tako se neizogibno začenja verižna reakcija: Pjongjang ne bo zaustavil raketnega in jedrskega programa, ZDA se ne bodo odpovedale Thaadu, Kitajska pa si ne bo nehala prizadevati za to, da bi prevzela glavno besedo v svoji regiji. In v širši okolici. Pentagonovo poročilo ima prav. Vprašanje je samo, čemu je pravzaprav namenjeno.