Tiskane izdaje
Kitajska je konec tedna nad otočje Paracel poslala vojna letala, oborožena z raketami, v Seul pa svojega premiera, oboroženega z novo dozo diplomatskega potrpljenja. Tako se je nad Južnim kitajskim morjem za hip znova povečala napetost, nad Vzhodnim morjem pa se je pojavilo novo upanje za trajnejši mir.
Lovci nad morjem v neposredni bližini Vietnama so bili pravzaprav kitajski odgovor na plovbo ameriškega rušilca skozi otočje Spratly. In čeprav je kitajsko vojaško poveljstvo za manevre izbralo območje na varni oddaljenosti od USS Lassena, ki je bil prav tako oborožen z vodenimi raketami, »je bilo to znamenje, da Kitajska misli resno, ko pravi, da je vse to njeno ozemlje«, je dogajanje komentiral upokojeni general Narodnoosvobodilne vojske Xu Guangyu. Kot je dejal general Xu, je bil to »najbolj mil odziv« na ameriško provokacijo, s katerim je morala Kitajska potolažiti svoje ljudstvo.
Hkrati pa so v Pekingu malce zamižali ob protijaponskih čustvih svojega ljudstva in premiera Li Keqianga poslali v Seul na srečanje z japonskim premierom Šinzom Abejem in južnokorejsko predsednico Park Geung Hje – na prvo tristransko srečanje po letu 2012.
Medtem ko je v Jugovzhodni Aziji prisotnost ameriške ladje in kitajskih letal zbujala negativna čustva, saj si nobena od držav tega območja ne želi biti sredi militariziranega morja, pa je seulsko srečanje prineslo veliko olajšanje vsej Vzhodni Aziji. Ponovno so začeli verjeti, da se države, katerih blagovna izmenjava presega 100 milijard dolarjev letno, ne morejo medsebojno vojskovati.
Park Geun Hje resda ni bila enako ljubezniva do svojih dveh gostov. Z Li Keqiangom se je pozdravila prisrčno – tako prisrčno, bi lahko rekli, kot se je trgovina s Kitajsko povečala na blizu 300 milijard letno. Z Abejem je ostala po korejsko resna – to pa je po evropskih merilih zelo blizu strogosti – in zavrnila njegovo zahtevo po skupni večerji.
Ne glede na govorico telesa pa so led prebili na vseh relacijah tega trikotnika in bilo je povsem očitno, da je tri voditelje, ki jih ločijo različna tolmačenja preteklosti, zdaj zbližala skupna potreba po krepitvi gospodarstva.
Da bi bil absurd popoln, pa je vzhodno-azijska sprava deloma tudi rezultat ameriškega vztrajanja glede normalizacije odnosov med Japonsko na eni strani in Južno Korejo in Kitajsko na drugi strani. ZDA nikakor ne bi ustrezalo, da se spor med azijskimi silami izmakne njihovemu nadzoru, še zlasti če bi ga spodbudile teme izpred sedemdesetih in več let, s katerimi se preveč zlahka odpira brezno azijskega nacionalizma in zapostavlja pomen ameriške prisotnosti v krhkem in neučinkovitem varnostnem mehanizmu tega strateško pomembnega območja.
Sicer pa je imel vsak od udeležencev najpomembnejše azijske trilaterale tudi brez Američanov dovolj razlogov za to, da sede za skupno pogajalsko mizo.
Park Geun Hje se lahko pohvali z največjo gospodarsko rastjo v petih letih. A čeprav se je v tretjem četrtletju leta 2015 peto največje azijsko gospodarstvo povečalo za 2,6 odstotka, je pred njim še vedno velikanski izziv, ki se preprosto imenuje Severna Koreja. Čeprav je po svoje morda lažje živeti ob mladem Kim Džong Unu, ki se dosledno izogiba novim poskusom jedrske bombe in medcelinskih izstrelkov, pa se je možnost korejske združitve podražila z utrditvijo njegovega političnega položaja v lastni državi. Park dobro ve, da mora misijo nadaljnjega zbliževanja s Pjongjangom podeliti s sosedi.
Li Keqiang je v Seul pripotoval neposredno po tem, ko je moral na plenarnem zasedanju centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske izgovoriti novo številko: 6,5 odstotka. S tem je določil najnižjo in najnujnejšo stopnjo gospodarske rasti v prihodnjih petih letih, pri čemer večina ekonomistov trdi, da bo tudi to izjemno težko doseči brez zagotovljenega trga, na katerega bi lahko Kitajska še naprej izvažala svoje blago.
Kitajski premier je lahko v pogovorih z nemško kanclerko Angelo Merkel prejšnji teden in pred srečanjem s francoskim predsednikom Francoisom Hollandom ta teden jasno občutil evropske dvome glede tega, s kom sodeluje Evropska unija. Je to Kitajska, ki bi bila pripravljena žrtvovati del svojih gospodarskih načrtov, da bi »obranila« območja, včrtana znotraj svojih meja? Je to gospodarstvo v krizi? Je to velika sila brez moči, da bi obranila svoj razvojni model?
Vse je dobro potekalo z nemško kanclerko in francoskim predsednikom, ko je šlo za kitajski nakup 130 Airbusovih letal, ali za posojanje črno-belih panda medvedkov evropskim živalskim vrtovom, prav tako ni bilo slabo, ko se je govorilo o kitajski podpori pri sprejetju sporazuma o podnebnih spremembah na konferenci ZN, ki bo prihodnji mesec potekala v Parizu, vendar pa je bilo voditeljem v Pekingu na koncu kljub vsemu jasno, da je Evropa trenutno sama sebi najpomembnejša tema in da brez svetlobe iz neposrednega sosedstva ne bo izhoda iz predora.
Lahko bi rekli, da je bil Šinzo Abe še najbolj zainteresiran za obnovitev trilaterale, pa tudi za dvostranske pogovore z obema sosedoma. Šinzo je bil po eni strani v najboljšem, po drugi strani pa v najtežjem položaju, kajti, ko gre za ozemeljski spor s Kitajsko, so otoki Senkaku (oziroma Diaoyu, kot jih imenujejo Kitajci) pod japonsko upravo, ko gre za vprašanja korejskih žensk, ki so bile med okupacijo prisiljene nuditi spolne usluge japonskim vojakom, pa je Japonska te svoje račune že poravnala, ko je leta 1965 Južni Koreji izplačala 800 milijonov dolarjev odškodnine za kolonialno trpljenje, leta 1993 pa se je tudi opravičila za zlo, ki jim ga je prizadejala.
Hkrati je Japonska v najbolj zapleteni gospodarski pasti od vseh treh držav, saj je po eni strani močnejša in po drugi strani šibkejša od Južne Koreje in celo od Kitajske, če upoštevamo stopnjo rasti in manevrski prostor za denarno polnjenje lukenj na poti proti obljubljenemu cilju.
Tako so se vsi trije voditelji na sestanku izogibali kočljivim temam. Držali so se za roke, očitno predvsem zato, da se ne bi pretepali, in vse, kar so storili, je bilo, da so prebili led vzajemne nestrpnosti. Za zdaj dovolj. Če so se od Evrope česa naučili, potem je to prav tisti poduk, ki pravi, da bolj ko so problemi resni, bolj nujno je, da se rešitve iščejo v čim bližji okolici. Po možnosti pri najbližjih sosedih.
