Tiskane izdaje
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan se bo danes v Washingtonu srečal z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Tako turška kot ameriška stran sta pred srečanjem dveh voditeljev brez diplomatskega talenta in občutka za kompromis v napetem pričakovanju: odnosi med zavezniškima državama namreč že desetletja niso bili tako slabi.
Med Turčijo in Združenimi državami je v tem trenutku odprtih več »front«. Najbolj občutljiva – in tista, kjer prav gotovo ne bo mogoče najti niti nastavkov srednje poti – je načrtovanje ofenzive na sirsko Rako, prestolnico samooklicanega kalifata samooklicane Islamske države.
Washington se je že pred časom odločil, da proti mestu na severovzhodu Sirije krene skupaj s Sirskimi demokratičnimi silami (SDF), ki jih večinoma tvorijo pripadniki milice sirskih Kurdov YPG. Sirske demokratične sile so v zadnjih tednih dobile nekaj izjemno pomembnih bitk z IS in, med drugim, osvojile strateško ključno mesto Tabka, ki odpira »vrata« Rake. Pri osvobajanju Tabke so sodelovali tudi pripadniki posebnih enot ameriške vojske in marincev ter koalicijska letala, ameriško sodelovanje s SDF pa je bilo celovito. Voditelji kurdsko-arabske koalicije so po seriji vojaških uspehov in poglobljenem zavezništvu tako z Združenimi državami kot Rusijo napovedali skorajšnji naskok na Rako – v roku meseca dni.
Kurdsko vprašanje
Po osvoboditvi Tabke se je administracija predsednika Donalda Trumpa odločila, da Sirskim demokratičnim silam omogoči dostop do težkega orožja, kar je ob dejstvu, da ameriške sile skupaj s kurdskimi borci že nekaj tednov patruljirajo v neposredni bližini turške meje, v Ankari sprožilo salve besa in diplomatski potres. Turčija kurdske borce iz Sirije namreč obravnava kot teroriste in »podružnico« Kurdske delavske stranke (PKK), hkrati pa si Ankara zaradi obvladovanja regije in dokončnega zatrtja morebitnega kurdskega avtonomnega območja na severu Sirije (Rojava) želi tudi sama sodelovati pri veliki lokalni, regionalni in globalni ofenzivi na mesto, ki je tudi čustveno središče skrajne sunitske milice.
Erdoğan bo od svojega ameriškega sogovornika v Washingtonu nedvomno želel slišati, da je Amerika pripravljena narediti vsaj nekaj korakov nazaj in prekiniti svoje zavezništvo s sirskimi Kurdi, a to je tako rekoč nemogoče. In to nikakor ne zaradi morebitne ameriške naklonjenosti do kurdskega vprašanja. Sirske demokratične sile so – skupaj z YPG – že dlje časa edine sposobne resnega pehotnega bojevanja z Islamsko državo, hkrati pa so tudi »eksistencialno« motivirane.
A ključen ameriški razlog za podporo sirskim Kurdom, ki bo sicer v najboljšem primeru trajala le nekaj mesecev, je strah Washingtona, da bi Kurdi dokončno padli pod strateški in politični vpliv Rusije. Ta je v Siriji bistveno močnejši in tudi bolj konsistenten akter od Združenih držav, hkrati pa so po tem, ko so ruski obveščevalci iz svojih sirskih oporišč turške oblasti opozorili na nakane upornih častnikov, po lanskoletnem propadlem poskusu vojaškega državnega udara močno izboljšali tudi odnosi med Ankaro in Moskvo.
Ne gre pozabiti, da ima Turčija drugo največjo vojsko v Natu in da – tudi kot središče energetskih tokov – lahko suvereno narekuje tempo igre v pogajanjih z vsemi silami in »velesilami«. Po zmagi na nedavnem referendumu in začetku uvajanja predsedniškega sistema je Erdoğan odločen, da mu Združene države ne bodo stale nasproti. Takšen »pristop« bi agresivni Trump skoraj moral razumeti.
Izročitev klerika Fethullaha Gülena?
Druga zahteva turške strani bo – najverjetneje – povezana z morebitno izročitvijo klerika Fethullaha Gülena, ki ga je Erdoğan, njegov dolgoletni »učenec«, obtožil za organizacijo propadlega puča. Gülen s svojimi najtesnejšimi sodelavci že vrsto leti živi v izgnanstvu v Pennsylvaniji, do zdaj pa ameriške oblasti (in sodstvo) niso pokazali kaj dosti razumevanja za turške zahteve. Po današnjem srečanju Trumpa in Erodğana, dveh mož s podobno dominantno in egocentrično osebnostjo, bi se to morda lahko spremenilo. Gülen in njegovo gibanje FETA, ki je hkrati kult in globalna korporacija, bi kaj lahko plačala ceno ustvarjanja novega ameriško-turškega zavezništva. »Pot v Washington vidim kot nov mejnik odnosov med Turčijo in Združenimi državami,« je, preden se je v Ankari vkrcal na letalo, ki se je na poti proti Ameriki za en dan ustavilo tudi na Kitajskem, dejal turški predsednik.
