Tiskane izdaje
Ministrom, ki skrbijo za denar, gre te dni, tako se zdi, bolje kot ministrom, ki skrbijo za dialog. Tako eni kot drugi se srečujejo s krizami in potencialnimi točkami globalnega razsula. A medtem ko so se finančni ministri držav, zbranih v G20, na zasedanju v kitajskem mestu Chengduju konec prejšnjega tedna dogovorili, da bodo s strukturnimi reformami preprečili negativni vpliv brexita na svetovno gospodarstvo, se zunanjim ministrom držav Aseana (Zveze držav Jugovzhodne Azije) ni uspelo uskladiti pri vprašanju, kako naj bi se odzvali na spor v Južnem kitajskem morju.
Zunanji ministri držav Aseana so se v nedeljo sestali v Vientianu, glavnem mestu Laosa. To je bil njihov prvi sestanek po razsodbi arbitražnega sodišča v Haagu, s katero so kot nezakonite razglasili kitajske zahteve po 85 odstotkih ozemeljskih voda Južnega kitajskega morja. V skupni izjavi so nameravali poudariti, da je treba nujno spoštovati mednarodno pravo in konvencije ZN o pomorskem pravu, ter se s tem skupaj upreti kitajski hegemoniji.
A se je na stran azijske sile postavila Kambodža. Ker je treba vsebino Aseanovih dokumentov potrditi s konsenzom, je bil dovolj en sam glas proti in forum se je znašel v slepi ulici. Problem so končno premostili v ponedeljek, neposredno pred uradnim začetkom zasedanja, in to tako, da so Filipini umaknili svojo zahtevo po tem, da se v skupni izjavi eksplicitno omeni arbitraža. Vodstvo v Pekingu se je javno zahvalilo vodstvu v Pnom Penu za velikansko uslugo, ki jim jo je naredilo, tako da se lahko zdaj kitajski zunanji minister Wang Yi zmagoslavno sestane z ameriškim državnim sekretarjem Johnom Kerryjem, ki je v ponedeljek prav tako pripotoval na zasedanje v Vientian.
Poraz in zmaga
Kitajska si je tako izbojevala prvo pomembno zmago v mednarodnem ringu po ponižujočem porazu, ki ga je doživela, ko je arbitražno razsodišče 12. julija razsodilo v korist Filipinov. Pa vendar ima ta zmaga grenak priokus. Pokazalo se je, da je njena edina prijateljica Kambodža, pa še to prijateljstvo je precej zasenčilo vprašanje, koliko časa bo sploh še trajal režim premiera Hun Sena, ki je prejšnji teden ukazal preiskavo v zvezi z organizatorji domnevnega vojaškega udara in pozval tankovske enote, naj se približajo Pnom Penu. Bolj ko se bo ta država izpostavljala kot kitajska zaveznica, bolj bo tarča pritiskov ZDA, ki so v zgodovini že stale za vojaškimi udari v Kambodži, očitno pa tudi zdaj dobro vedo, kje so politični nasprotniki moža, ki v tej državi vlada že več kot tri desetletja.
A medtem ko poteka Asean v ozračju pešanja desetčlanskega foruma pod pritiski velikih sil in njihovega geopolitičnega pokra, se je zasedanje finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank G20 v Chengduju končalo v soglasju, doseženem zaradi močnega občutka nevarnosti, ki grozi globalnemu razvoju, vse odkar so Britanci izglasovali odhod iz Evropske unije. Kitajska letos predseduje klubu G20 in se na veliko pripravlja na srečanje voditeljev držav in vlad njegovih članic, ki bo septembra potekalo v kitajskem mestu Hangčouju. Naj se je še tako bala tega, da bodo njena upočasnitev rasti, znamenja dolžniške krize in prelaganje strukturnih reform v središču pozornosti, si lahko azijska sila očitno oddahne (vsaj kar zadeva njen mednarodni ugled), odkar se je pokazalo, da je za globalno gospodarstvo veliko hujši problem brexit.
V vzdušju večstranskega aktivizma
Medtem ko je bil v Vientianu v središču negativne pozornosti kitajski zunanji minister Wang Yi, so bile v Chengduju vse oči uprte v britanskega finančnega ministra Philipa Hammonda. Ta je ponovil, da njegova država ne bo uradno sprožila postopka za odhod iz EU, vse dokler ne bo povsem pripravljena na zahtevne pogovore z Brusljem, pri čemer so vsi drugi ugotovili, da je prav to dejavnik nestabilnosti globalnega gospodarstva in prav zaradi tega so bili še toliko bolj zainteresirani za to, da se pripravi enotno stališče glede valutne tekme in omahovanja v zvezi z reformami.
»Denarna politika ne more voditi v uravnoteženo rast,« je bilo rečeno na zasedanju G20, s katerega so hkrati poslali opozorilo, da lahko subvencije in druge oblike vladnih spodbud le še dodatno poglobijo sedanje probleme, kot so preseganje zmogljivosti posamičnih proizvodnih sektorjev, pa tudi dileme, ali je treba ugasniti nekatere obrate in povečati število brezposelnih na eni, ali pa znižati cene in ugasniti delovna mesta na drugi strani sveta.
Kitajska tudi tokrat ni bila eksplicitno omenjena v skupni izjavi na koncu srečanja, vendar je problem z njenim jeklom in drugimi vrstami blaga, za katere znotraj kitajskih meja ni dovolj porabnikov, lebdel v zraku, podobno kot tudi zmanjšanje vrednosti kitajskega renminbi juana v primerjavi z ameriškim dolarjem, ki ga je omogočil brexit.
Sestanek v Chengduju se je kljub temu končal bolj v vzdušju večstranskega aktivizma kot v vzajemnem obtoževanju, in to predvsem zato, ker Kitajska v nikakor noče dovoliti tega, da bi katera koli tema – pa naj bo to Južno kitajsko morje ali brexit – pokvarila srečanje med njenim predsednikom Xi Jinpingom in ameriškim predsednikom Barackom Obamo, kar naj bi bil najpomembnejši dogodek na obrobju zasedanja G20 v Hangčouju.
V Chengduju so tako strukturne reforme dobile podoben status, kot ga imajo ukrepi proti podnebnim spremembam na mednarodnih srečanjih, posvečenih teh globalni temi. Vsi udeleženci sestanka so se obvezali, da bodo začeli reforme v svojih državah, in to na vseh področjih – od svobodne trgovine do trga delovne sile. Potem pa bodo skupaj pregledovali, koliko je kdo izpolnil dane zahteve in koliko se je katera od držav kluba najpomembnejših gospodarstev sveta odgovorno vedla do globalnega razvoja.
Neprijetna želja
Na zasedanju v Brisbanu leta 2014 so si voditelji tega kluba postavili cilj, da do leta 2018 bruto domači proizvod G20 povečajo za najmanj dodatna dva odstotka. Zdaj se zdi takšna želja »malce neprijetna«, je dejal kitajski finančni minister Lou Jiwei. Ob vseh ukrepih za spodbujanje rasti je 20 najpomembnejšim gospodarstvom sveta uspelo stopnjo rasti povečati le za en sam odstotek. Za tisti drugi odstotek bi se bilo treba še veliko bolj potruditi.
Med srečanjem z voditelji najpomembnejših finančnih in trgovinskih organizacij je kitajski premier Li Keqiang prejšnji teden opozoril, da se svet ne bi smel opirati na Kitajsko kot voditeljico globalnega gospodarskega okrevanja. »Kitajska je še vedno država v razvoju in mi ne moremo prevzeti te velike odgovornosti za svetovno gospodarstvo,« je poudaril. Tako se je azijska sila znova vrnila k stari igri pojmov. V Vientianu je bila velika sila. V Chengduju je bila država v razvoju. V Hangčouju bo velika sila v razvoju.
