Tiskane izdaje
Pešavar – Ko je sredi junija Asim Salim Badžva, generalni direktor vojaškega oddelka za odnose z javnostmi, zatrdil, da zaradi uspešnih vojaških operacij ni več nobenega taliba na sedmih plemenskih območjih ob meji z Afganistanom, je avgusta pakistanska vojska sprožila manjše operacije proti talibom na plemenskem območju Hajber.
Te vojaške operacije, trenutno edine, ki jih izvajajo na plemenskih območjih, potekajo na skrajnem zahodnem delu Hajberja, na težko dostopnem, goratem predelu Radžgal tik ob meji z Afganistanom. Na tem območju, ki je strateško pomembno, ker omogoča prosto prehajanje med Afganistanom in Pakistanom, so še vedno borci Talibskega gibanja Pakistan (Tehrik-i-Taliban Pakistan), ohlapno organiziranega gibanja, ki združuje nekatere talibske skupine.
»Tisto območje se dotika meje s plemenskim območjem Kuram, dotika se meje z Afganistanom. Ozemlje je še vedno pod nadzorom upornikov. Lokalni prebivalci pravijo, da se ti borci prosto gibljejo naokoli. Noben izmed njihovih poveljnikov ni bil ubit. Po navadi umirajo navadni ljudje, ki delajo na poljih,« je povedal Abdul Latif Afridi, plemenski starešina iz Hajberja, odvetnik, nekdaj tudi član pakistanskega parlamenta (1997–1999).
Območje v Hajberju, kjer trenutno izvajajo vojaške operacije, naseljujejo člani paštunskega plemena Kukihel, ki so trenutno edino hajbersko pleme, ki mu zaradi nestabilnih varnostnih razmer vojska še ni dovolila vrnitve v njihove vasi. Po podatkih, ki jih je priskrbela pisarna za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), je sredi avgusta zaradi spopadov približno 75.000 ljudi iz Hajberja še vedno živelo zunaj domov. Po večini so člani plemena Kukihel, ki so našli zavetišče na obrobju Pešavarja, glavnega mesta province Hajber-Pahtunhva.
Dokončna zmaga?
V preteklih štirih letih je bil Hajber eno izmed osrednjih bojišč pakistanske »vojne proti terorju«. Na tem območju je delovala lokalna uporniška skupina Islamska vojska (Laškar-e-Islam), ki ji poveljuje Mangal Bah Afridi. Tam so zasedli svoje položaje tudi borci Talibskega gibanja Pakistan, ki so se priselili tja s sosednjih plemenskih območij, predvsem Severnega Vaziristana. Pakistanska vojska je začela izvajati manjše operacije v Hajberju že leta 2008, prvo večjo ofenzivo pa je sprožila leta 2012. Od takrat se spopadi, ki so jih izvedli predvsem v pomladnih in poletnih mesecih, nadaljujejo.
Čeprav so predstavniki pakistanskih oblasti v preteklih letih že razglasili zmago proti hajberskim uporniškim skupinam, naj bi bila tokratna zmaga dokončna. Sredi junija je Asim Salim Badžva zatrdil, da so vojaki v preteklih letih ubili okrog 900 članov Islamske vojske. To naj bi pomenilo, da je bila velika večina borcev Islamske vojske ubitih. Po nekaterih ocenah naj bi pred začetkom vojaških operacij Mangal Bah Afridi poveljeval okrog 1000 rednim borcem, poleg tega pa še od 3000 do 4000 podpornikom. Ker pakistanska vojska onemogoča neodvisnim organizacijam dostop do Hajberja, ni mogoče potrditi, da so bili vsi, ki so bili ubiti v vojaških operacijah, dejansko člani Islamske vojske. Prav tako ni mogoče potrditi, da je bilo ubitih toliko upornikov, kot trdi vojska.
Konec julija so afganistanske oblasti zatrdile, da je bil Mangal Bah Afridi ubit v napadu z ameriškim brezpilotnim letalom v afganistanski provinci Nangarhar, kamor se je s svojimi borci zatekel pred pakistansko vojsko. »Islamska vojska še ni potrdila, da je bil Mangal Bah ubit,« je dejal Mansur Kan Mesud, izvršni direktor raziskovalnega centra Fata v Islamabadu. A ne glede na to, ali je Mangal Bah Afridi še živ, je Mesud prepričan, da je Islamska vojska trenutno zelo oslabljena. »Zatekli so se v Nangarhar, a lahko se prosto gibljejo tudi po drugih afganistanskih provincah. Ne borijo se proti Natu in ZDA. Niso več operativni,« je povedal Mesud.
Ker je letos število napadov Islamske vojske drastično upadlo, je očitno, da je njihova zmožnost delovanja zelo omejena. Letos so njeni borci prevzeli odgovornost zgolj za en večji bombni napad. Njihov samomorilski napadalec se je januarja razstrelil ob članih provladne plemenske milice blizu Karhano bazarja v Pešavarju. V napadu je umrlo 11 ljudi, vključno s civilisti.
Vračanje razseljenih družin
Vas Maidan, iz katere izhaja Latif Afridi, so borci Talibskega gibanja Pakistan zasedli marca 2013. »Skoraj vse hiše v vasi so požgali. Ko so začeli požigati hiše in pobijati ljudi, je bila vojska blizu. Ljudje so jim rekli, naj ustavijo upornike. Tam je bilo kakšnih 200 vojakov in rekli so, da morajo kontaktirati nadrejene, a nato so se umaknili,« je povedal Latif Afridi. Zdaj so varnostne razmere v vasi dovolj stabilne, da so se vrnili že vsi vaščani. »Stanje se je izboljšalo. Tega ne moremo zanikati. Moj sin je šel tja na obisk prejšnji teden. Moji sorodniki so šli tja z otroki pred enim mesecem. Vsi Afridiji [člani plemena Afridi], ki lahko gredo, so šli tja.« Za vrnitev v svoje vasi morajo domačini prejeti posebno dovoljenje, ki ga izdajo vojaške oblasti. Le tisti, ki imajo stalno prebivališče v Hajberju, lahko pridobijo to dovoljenje. Vsem drugim je obisk Hajberja onemogočen.
Čeprav se Latif Afridi strinja, da se je varnost občutno izboljšala, dodaja, da bodo sprejeli zmago vojske šele, ko se bodo tudi člani plemena Kukihel lahko vrnili domov. V preteklem letu in pol so se številni člani hajberskih plemen – na primer Kambarhel, Malik Dinhel, Zahahel, Šalobar – že vrnili v svoje vasi. V tem obdobju jih je v Hajber prišlo – tako OCHA – nekaj manj kot 450.000. »Vrnili so se, a ne vsi. Člani plemena Sepa, iz katerega izvira tudi Mangal Bah, se še niso vrnili. Na njihovem območju je še vedno nekaj upornikov. Tisto območje ni bilo povsem očiščeno. Zaradi tega se nekateri bojijo nazaj,« je povedal Latif Afridi.
Poleg strahu pred novimi izbruhi nasilja se nekateri vaščani nočejo vrniti v svoje vasi, ker so si v preteklih letih ustvarili novo življenje drugod. »Ljudje, ki so v preteklih letih zapustili domove, so se naselili na različnih krajih. Tam so našli novo delo, svoje otroke pa poslali v šolo. Tem ljudem se je zdaj težko vrniti v zapuščene in porušene domove. V tistih krajih tudi ni več šol in bolnišnic. Vse je bilo uničeno. Na območju Tira, kjer je potekalo največ spopadov, ni šol in bolnišnic,« je dejal Latif Afridi in dodal, da je država do zdaj na tistem območju zmogla popraviti le nekatere ceste.
Varna prihodnost?
Kljub optimizmu pakistanskih vojaških predstavnikov je očitno, da hajberski talibi še niso premagani, saj so se številni izognili spopadom z vojsko in umaknili na afganistansko stran Durandove črte, predvsem v provinco Nangarhar, ki je v veliki meri pod talibskim nadzorom. »Nikoli ni bilo neposrednih spopadov med vojsko in uporniki. Uporniki so se umaknili in le občasno z gverilskimi napadi izvedli operacije proti vojski. Vojska je poskusila identificirati položaje upornikov in jih bombardirati. Tako so jih le pregnali s tistega območja v Afganistan,« je dejal Latif Afridi, prepričan, da se lahko v prihodnosti uporniki reorganizirajo. »Ker so jih potisnili v Afganistan, so jih ohranili pri življenju. Omogočili so njihovim voditeljem, da so ohranili poveljniško strukturo. Od tam lahko ponovno napadejo Pakistan.«
Porozna Durandova črta omogoča skorajda prosto gibanje z ene na drugo stran meje. Tako kot domačini iz lokalnih paštunskih plemen, ki imajo svoje člane na obeh straneh meje, lahko tudi pakistanski talibi nemoteno prehajajo iz ene države v drugo. To velja tudi za območje Radžgal, kjer trenutno izvajajo vojaške operacije. »Na meji prej ni bilo postojank, niti na pakistanski niti na afganistanski strani. Ni bilo nobenega znaka, da je tam meja. Člani plemena Kukihel, ki živijo na obeh straneh meje, so jo prosto prehajali,« je povedal Latif Afridi. Dodal je, da so šele zdaj na pakistanski strani postavili nekaj postojank, a ne na meji, ampak bolj v notranjosti države. Zaradi tega bodo lahko pakistanski talibi, ki so našli zatočišče na afganistanski strani Durandove črte, tudi v prihodnje sprožali napade na tarče v Pakistanu.
