Tiskane izdaje
Napis, ki so ga postavili leta 1988, pravi: »Jedrska energija je energija svetle prihodnosti.« Na drugem, ki so ga postavili tri leta pozneje, pa je zapisano: »Jedrska energija vodi v območni razvoj in bogato prihodnost.« V času, ko ju je mestna oblast obesila visoko nad ulice, je večina prebivalcev Fukušime verjela, da je v resnici tako.
Zdaj bodo napisa odstranili, ker so vijaki, s katerimi sta pritrjena, zarjaveli, tako da bi lahko kovinska konstrukcija padla na tla in poškodovala ljudi ali avtomobile. Ne enih ne drugih resda ni veliko, ker so vse prebivalce Futabe evakuirali, potem ko je cunami, ki ga je 11. marca 2011 izzval potres, poškodoval reaktorje v jedrski elektrarni Fukušima, zdaj pa jim le od časa do časa dovolijo, da se vrnejo v svoje domove in tam preživijo nekaj ur.
Štiri leta po tem, ko je val, ki je bil videti kot zid, zalil jedrsko elektrarno, onesposobil njen hladilni sistem in izzval jedrsko krizo, ki so jo mnogi primerjali s černobilsko, Japonska še vedno ni z gotovostjo ugotovila, ali bi bilo treba za vedno obrniti hrbet jedrski energiji, pa tudi ne našla odgovora na vprašanje, kje poiskati novo pot v »bogato prihodnost«.
Abe in Merklova
To je bila hkrati tudi edina tema, glede katere Abe odkrito ni soglašal z Angelo Merkel med njenim obiskom v Tokiu. Nemška kanclerka je namreč tudi v Tokiu ponovila, da je bila prav izkušnja Fukušime povod, da se je Nemčija odvrnila od jedrske energije, kajti, kot je dejala, »če se lahko takšna nesreča zgodi na Japonskem, ki ima tako visoko tehnologijo, potem to pomeni, da prav povsod obstaja tveganje, da se zgodijo stvari, o katerih si nismo nikoli mislili, da bi se lahko zgodile«.
V Aziji so mnogi prepričani, da je nemška odločitev predvsem politična in da si je Angela Merkel z ugašanjem jedrskih elektrarn pridobila predvsem večjo javno podporo. Kitajci niso niti za trenutek dvomili o jedrski prihodnosti, tako da poleg sedanjih enaindvajset reaktorjev, ki že delujejo, gradijo še osemindvajset novih. Indija jih ima prav toliko, do leta 2050 pa namerava odvisnost od jedrske energije povečati na petindvajset odstotkov.
Odmik od načrtovane rabe alternativnih virov
Japonska na svojih otokih skorajda nima drugih energijskih virov razen premoga. Potem ko so pred štirimi leti zaradi testiranja ugasnili vseh petdeset reaktorjev, so nastali primanjkljaj pokrivale prav termoelektrarne na premog. Poleg tega je začela Abejeva vlada še bolj aktivno promovirati izvoz japonske tehnologije plinifikacije premoga, in čeprav bi se z uporabo te tehnologije na Kitajskem in v Indiji, ki sta največji porabnici teh energentov, močno znižal izpust ogljikovega dioksida v ozračje, je to v resnici le še en odmik od načrtovanega povečanja udeležbe obnovljivih virov na energetskem zemljevidu Azije.
Na Japonskem ni bil po cunamiju uresničen niti najmanjši del pričakovanih inovacij na področju alternativnih virov energije, tako da je skorajda povsem jasno, da se bo tretja največja gospodarska sila sveta vrnila k jedrskim elektrarnam. Abejeva vlada je že pripravljena, da bo do konca leta obnovila delovanje tretjega in četrtega reaktorja v elektrarni Takahama v prefekturi Fukui ter prvega in drugega v jedrski elektrarni Sendai v prefekturi Kagošima. »Niso opravili potrebne preiskave,« opaža profesor Jotaro Hatamura, nekdanji predsednik vladnega odbora, ki je vodil preiskavo jedrske nesreče v Fukušimi. Poduk ni bil učinkovit, pravi profesor, odnos do jedrske energije pa se na Japonskem vrača v sprijaznjenost s tveganji, kakršna je vladala tudi pred to katastrofo.
Prizadevanje kmetov
In medtem ko je očitno, da na vprašanje, ki zadeva varnost jedrske energije, še dolgo ne bo pravega odgovora, poskušajo posamezni kmetje iz okolice Fukušime dokazati, da je tam mogoče živeti. Še več, tam je menda ponovno mogoče pridelovati zdravo hrano.
Potem ko je lansko poletje Hiroši Sato tam vzgojil prve jagode, je Muneo Kano lansko jesen požel tudi prvih 430 kilogramov riža. Te dni je posadil nove sadike na polju, ki je le štirideset kilometrov oddaljeno od jedrske elektrarne. Dve leti je skupaj z znanstveniki čistil zemljo, onesnaženo z radioaktivnim jodom in cezijem, ko so raziskave pokazale, da v njegovem rižu ni niti sledi radioaktivnosti, pa je začel upati, da se bo morda celotno območje kljub vsemu znova dvignilo na noge. Zdaj je potrebno le še to, da se začnejo po njem ravnati tudi vsi preostali krajani, nato pa mu bodo začeli verjeti tudi porabniki. Riža še ni začel prodajati. Za zdaj ga še vedno deli prostovoljcem. Glavno vprašanje, ki se bo še dolgo širilo iz Japonske, pa se glasi: ali bi jedli riž, ki raste na poljih Fukušime?
