Tiskane izdaje
Erbil – Po navadi glasna in kaotična prestolnica morebitne nove države je bila danes zjutraj in dopoldne nenavadno tiha in mirna. Tudi na voliščih, resda skoraj neverjetno številnih, ni bilo gneče. Ljudje so glasovali za rojstvo neodvisne kurdske države na severu Iraka dostojanstveno, ponosno in brez evforije, ki jo je bilo mogoče čutiti na predreferendumskih shodih.
Pred osnovno šolo Zemhur v umirjeni stanovanjski četrti na robu središča mesta je nekaj oboroženih varnostnikov površno opravljalo svoje delo. Ljudje so vstopali na volišča z vrečkami in manjšimi nahrbtniki. Številni, predvsem mlajši volivci in volivke, so se fotografirali tudi med izpolnjevanjem referendumskega lističa, na katerem je bilo zapisano vprašanje, ali si želijo živeti v neodvisni kurdski državi.
Pred voliščem, namenjenim volivcem in volivkam, ki se niso rodili v Erbilu, so starejše gospe delile sladico in vodo. V pražnja oblačila odeti mladeniči so se preganjali z avtomobili in motorji, »nažigali« patriotske pesmi in mahali z zastavami. Pešmerge, policisti in zasebni varnostniki so, malce potlačeni od sopare, preganjali muhe in delovali – rutinirano. Na prvi pogled in občutek bi bilo težko govoriti o »zgodovinskem dogodku«. A ko so ljudje izstopili iz volilnih kabin in je njihove obraze preplavil ponos, je bilo drugače.
Zemljevid povečajte s klikom nanj.
Dostojanstvo in ponos
»Na to sem čakal vse življenje. Kaj vse bi še morali pretrpeti, da bi nas mednarodna skupnost podprla? Doživeli in preživeli smo genocid, etnično čiščenje, napade s kemičnim orožjem, diktaturo, invazije, državljansko vojno, izdaje … Navadili smo se biti sami. Zato ne smemo narediti niti enega koraka nazaj. Sto let se že borimo za preživetje. Upam, da se nam zdaj ne bo več treba,« so močne besede kar lile iz 61-letnega Mohameda Mustafe Kadra, ki je 20 let preživel v gverilskih enotah in bil večkrat ranjen. Potolkel se je po prsih, napel rahlo uvele mišice in se zarežal. »Močni smo. To naši sosedje dobro vedo. Resno nam lahko škodijo le z letalskimi napadi. A upam, da se to ne bo zgodilo. Danes je velik dan. Začetek konca Iraka!« je nadaljeval nekdanji pešmerga, ki se preživlja kot voznik manjšega tovornjaka. Njegovi sorodniki in prijatelji so glasno pozdravili njegove besede.
Kakšne so razmere v iraškem Kurdistanu in kakšne bi utegnile biti posledice današnje odločitve iraških Kurdov za Irak in regijo? Prisluhnite pogovoru z Delovim poročevalcem Boštjanom Videmškom.
Na sosednjem, le kakih 300 metrov oddaljenem volišču, je bilo ozračje bolj slovesno. Ljudje so ponosno razkazovali v »volilno« tinto pomočene prste in drug za drugim govorili o koncu čakanja in uresničitvi sanj. »Če bi lahko, bi pomočila v tinto vseh deset prstov,« se je zasmejala Džina Rastam, šivilja in ena izmed treh polnoletnih sester, ki so prišle na volišče z mamo in očetom. Dekleta so bila navdušena.
»Hočemo stran od nasilja. Hočemo biti enakovredne. Zame to ni le referendum o samostojni kurdski državi, ampak tudi o demokraciji. Ta brez pravic žensk ne obstaja,« je odločno nadaljevala Džina. Njena mati je ponosno pokimala. Oče, ki je na vsak način hotel povedati svoje mnenje, se je komaj zadržal. A ne za dolgo. Prevzel je »tradicionalno vlogo« in nam postregel s kratko zgodovino iraškega Kurdistana ter napovedjo svetle prihodnosti. Vsaj približna enakovrednost žensk v Kurdistanu, prostoru iz dneva v dan bolj militarizirane in mačistične mitologije, je velikanska iluzija.
Foto: Emily Irving-Swift, Agmed Deeb/AFP
Brez evforije
Med glasovanjem za neodvisnost so ljudje sproti preverjali novice z najbolj »občutljivih« in vnetljivih območij. Iz Kirkuka ter krajev ob meji s Turčijo in Iranom. Grožnje – tudi z vojaškim posredovanjem – so se v zadnjih dneh namreč stopnjevale. Turčija je poslala na meje tanke, Iran je na kurdskih območjih začel izvajati vojaške manevre, oblasti v Bagdadu so napovedale vojaški poseg in od kurdskih regionalnih oblasti v slogu Beograda junija 1991 zahtevale predajo letališč in meja. Tudi zaradi realne možnosti nove vojne je bilo v Erbilu danes tako tiho. Zgodovinsko travmatizirano drobovje ni dovoljevalo evforije, da, ker je jutri – nov dan.
»Ponosen sem. Vsa družina je ponosna. Ves Kurdistan je ponosen,« je občutek po glasovanju za neodvisno državo strnil v tradicionalna kurdska oblačila odet Osman Saber Ismail. Njegova žena je medtem na seznamu volivcev in volivk iskala svoje ime. Kmalu ga je našla. Ime ji je Kurdistan. Kurdistan Saber Ismail. »Moji starši so od nekdaj verjeli, da bomo Kurdi nekoč imeli državo. Zdaj smo zelo blizu. Najbližje v zgodovini. Želim si, da bi se povezali v državo vsi Kurdi, a se zavedam, da to, vsaj za zdaj, ni mogoče,« je povedala močno naličena gospa z državotvornim imenom. Njen mož je govoril o vojni in sovražnikih. Uporabljal je nevaren jezik etnične večvrednosti. V trenutkih zmagoslavja za razliko od velike večine naših sogovornikov ni bil sposoben ohraniti dostojanstva in spoštovanja. »Zdaj je čas za maščevanje. In za zabavo!« je dodal rahlo vinjen.
Nad Erbilom so leteli vojaški helikopterji. Ulice so bile skoraj prazne. Tu še nisem videl manj prometa. Tišina je bila vse bolj zlovešča. Moji znanci so drug za drugim preigravali možne in nemogoče scenarije. Negotovost bi bila težko večja. »Bojim se tišine. To nikoli ni dober znak,« je dejal moj tukajšnji prijatelj Fajrudin Haled, 24-letni učitelj angleščine v begunskih taboriščih. »Ljudje so prestrašeni. Doma se pogovarjajo o vojni in kopičijo zaloge,« je dodal.
