Tiskane izdaje
Glede na varnostno okolje bi takšni koraki morali biti samoumevni. Rusko ravnanje v Ukrajini, katastrofa v Siriji in destabiliziran sever Afrike so le del širše slike nevarnosti. »Ne bi smeli podcenjevati groženj, ki so izziv za varnost v svetu. Še nikoli nismo doživljali takšnega sovpadanja kriz,« je ocenila visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini, ko je skupaj z generalnim sekretarjem Nata Jensom Stoltenbergom predstavljala načrt za poglabljanje sodelovanja med organizacijama. Obe sta nastali na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne.
Sestavljen je bil celo program z 42 točkami. Predvidenega je več sodelovanja na vajah, pri kibernetični obrambi, odzivih na hibridno vojskovanje. Bolj naj bi analizirali propagando in kot odgovor skupaj pripravljali strateško komunikacijo. Stoltenberg je pripravljene načrte obravnaval kot odgovor tistim, ki so po izvolitvi Trumpa govorili o slabitvi čezatlantske povezanosti. ZDA sicer odločno zagovarjajo evropsko vzpostavljanje obrambnih zmogljivosti, a pričakujejo, da ne bodo tekmovale z Natovimi, ampak jih bodo nadgradile.
Evropske zaveznice je vznemirilo Trumpovo izražanje simpatij do Vladimirja Putina in tudi kritike držav, ki da niso upravičene do ameriškega varovanja, ker ne izpolnjujejo zavez o naložbah v obrambo. V diplomatskih krogih pri Natu opozarjajo, da se bodo obveznosti v Evropi morale porazdeliti in da se že tako krepi spoznanje, da bodo članice po dolgih letih zategovanja pasu spet morale več vlagati v obrambo. Ameriški državni sekretar John Kerry je na poslovilni udeležbi na zasedanju zunanjih ministrov zavezništva povedal, da je vsaka ameriška vlada zavezana Natu in njegovim načelom.
Četudi bi lahko bila obravnavana kot tekmeca z nezdružljivimi vizijami in načini delovanja, sta EU in Nato vse tesneje povezana. Navsezadnje ima kar 22 članic skupnih. Odločitev, da bo Nato sodeloval v operaciji Sophia pred libijsko obalo (bitka proti tihotapcem migrantov), je že bila sprejeta. Pozneje je dobila še mandat za preprečevanje tihotapljenja orožja in usposabljanje libijske obalne straže. Sama ni najuspešnejša, saj politika ni hotela, da bi šla - kot je bilo sprva predvideno - delovati v ozemeljske vode, kjer bi lahko bili učinkovitejši.
Težave v Natu zaradi Turčije
Nato izvaja operacijo v Egejskem morju med Turčijo in Grčijo, kjer tudi sodeluje v preprečevanju tihotapljenja ljudi. Čeprav Turčija glasno izraža željo, da bi operacijo končali, druge zaveznice nimajo posluha za zahteve Ankare. Unija in Nato, ki se rada sklicujeta na skupne vrednote, imata tudi sicer težave s Turčijo. EU je po množičnih čistkah in drugih ukrepih po spodletelem vojaškem udaru že tako de facto zamrznila pristopni proces. Turška perspektiva članstva je povsem negotova. Zavezništvo pa skrbi ravnanje s pripadniki turške armade, ki so bili v Natovih strukturah.
Številni so bili čez noč odpoklicani s položajev in vrnjeni domov. Na vojaškem oddelku turške misije pri zavezništvu so menda odpoklicali vse ljudi. Več vojakov je v državah gostiteljicah, predvsem v Belgiji in Nemčiji, zaprosilo za azil. V Natu nastajajo težave na številnih ravneh, denimo pri sprejemanju različnih načrtov in drugih odločitev, ker turški položaji niso zapolnjeni. Stoltenberg posredno priznava, da nastajajo zapleti, a noče pridigati Ankari. Pojasnjuje, da ima Turčija pravico do pregona odgovornih za udar, a pričakuje, da bodo postopki skladni z načeli pravne države.
