Tiskane izdaje
»Nazadnje se mora odpadlo listje vrniti k svojim koreninam,« je povedal Xu Jiatun pred natanko letom dni novinarki hongkonškega časopisa South China Morning Post. Govoril je o svoji vrnitvi na Kitajsko iz izgnanstva in razmišljal, ali bo dočakal dan, ko mu bo komunistična partija, v katero je do konca verjel, dovolila, da vendarle pride domov.
V sredo je umrl v Los Angelesu, tri mesece po tem, ko je dopolnil 100 let.
Xu je bil najbolj znan izgnanec iz vrha KPK. Bil je član centralnega komiteja, partijski sekretar Jiangsuja, ene od najpomembnejših pokrajin, leta 1983 pa so ga imenovali za direktorja podružnice tiskovne agencije Xinhua v Hongkongu. To je bilo dejansko kitajsko veleposlaništvo v britanski koloniji, in če upoštevamo, da sta se takrat uradni Peking in London pogajala o predaji politične oblasti, je bila Xujeva vloga izjemno pomembna.
Ko je vojska 4. junija 1989 v krvi zadušila prodemokratično gibanje na pekinškem Trgu nebeškega miru, je Xu poskrbel, da je Hongkong postal varna pot za mnoge kitajske aktiviste, ki so bežali pred pregonom. Nekaj mesecev po poboju je tudi sam odšel v ZDA, kakor je pojasnil, »na podaljšan dopust«. Partija mu je v odsotnosti odvzela članstvo. Toda čeprav je dosledno podpiral aktiviste, ki so popeljali milijone ljudi na demonstracije v Pekingu in zahtevali več demokracije, je Xu do zadnjega dne ostal prepričan komunist. Iz partije so ga izključili, vendar se ji ni nikoli odrekel. Prav nasprotno, podpiral je njene voditelje, ki so jo poskušali ozdraviti korupcije, in celo mesec dni pred smrtjo v svojem zadnjem intervjuju visoko ocenil sedanjega predsednika Xi Jinpinga prav zato, ker »lovi tigre«, kakor na kitajskem pravijo pregonu podkupljivih visokih uradnikov.
Xuju je bilo kristalno jasno, kdaj komunizem propada: kadar tisti, ki vodijo partijo in državo, postavijo svoje interese nad vse drugo.
S sedanjim partijskim vodstvom se je Xu pogajal o svoji vrnitvi na Kitajsko. »Razmere so skoraj dozorele,« je povedal. »Vendar ne vem, kako dolgo lahko še čakam.«
