Tiskane izdaje
»To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.« S temi besedami je ameriški astronavt Neil Armstrong 20. julija 1969 stopil na Luno in v belo torbico spravil nekaj prahu s površja Zemljinega satelita, na katerega človekova noga ni stopila nikoli prej in nikoli pozneje.
Nekaj dni pred tem, ko so prav na 48. obletnico velikega podviga to Armstrongovo torbico ponudili (in jo za 1,8 milijona dolarjev prodali) na Sothebyjevi dražbi v New Yorku, je Kitajska naredila majhen korak za veliko silo, a velikanski napredek v kvantni fiziki. Uspelo ji je teleportirati fotonsko celico z Zemlje na svoj kvantni satelit v orbiti, ki je od tal oddaljen 1400 kilometrov, kar je osemkrat večja razdalja od dosedanje rekordne razdalje, do katere jim je uspelo foton teleportirati v prejšnjih poskusih.
No ja, to ni bil ravno pojav, kakršne vidimo v Zvezdnih stezah, ko se človek na določeni točki dematerializira, hip zatem pa se pojavi nekje drugje, a se je kljub temu zgodilo nekaj velikega na poti v novo ero, kar bi Kitajski očitno lahko zagotovilo prednost pri nadaljnjem osvajanju vesolja ali, natančneje povedano, v novi fazi odrejanja človekovega položaja v velikem univerzumu.
Teleportacija iz Tibeta
Do zdaj ni še nikomur uspelo teleportirati predmeta (še manj človeka), a je bil že pred časom dokazan obstoj teorije kvantne mehanike. Matematično je bilo že leta 1992 dokazano, da je možna teleportacija, nato pa so leta 1998 izvedli poskus s fotoni. Vse od takrat to področje intenzivno raziskujejo v številnih državah. In Kitajci so bili prvi, ki jim je uspelo uspešno izvesti kvantno teleportacijo od posebnega oddajnika Ngari, ki je nameščen visoko v gorah Tibeta, do satelita Micius (poimenovanega po filozofu Moziju oziroma Miciusu, ki je živel v 5. stoletju pred našim štetjem), ki je opremljen s posebej občutljivim detektorjem fotonov.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Da bi povezali fotone, so raziskovalci skozi poseben kristal spustili laserski žarek, ki je ustvaril fotonske pare z nasprotnim stanjem polarizacije, s čimer so ustvarili kvantno prepletene bite. Nato so z ogledali razcepili žarek in fotonske pare v žarku, tako da je en foton ostal na Zemlji, drugi pa je bil poslan do Miciusa. Poenostavljeno povedano, je bilo s tem do satelita – pred samo stvarjo – preneseno stanje stvari oziroma njena identiteta.
In ne glede na to, da je bilo po 32 večerih, kolikor je trajal poskus, teleportiranih samo 911 parov fotonov, kar je resnično majhen del več milijonov parov, se vsi znanstveniki strinjajo, da je bil to velik preboj skozi led, s katerim so bili postavljeni temelji bodočega kvantnega interneta, nato pa tudi novega načina komuniciranja, ki utegne bistveno spremeniti odnos sil v geopolitični igri, razširjeni na daljna vesoljska območja.
Izgubljena priložnost
Pri vsem tem je zanimivo to, da se je začel vodja kitajskega projekta Pan Jianwei, fizik z Univerze za znanost in tehnologijo v kitajskem mestu Hefeiju, s kvantno komunikacijo ukvarjati že v času, ko je pripravljal doktorat pri profesorju Antonu Zeilingerju na Univerzi v Innsbrucku v Avstriji. Ko se je leta 2001 vrnil na Kitajsko, je dobil svoj laboratorij in dovolj sredstev, da je lahko s svojim nekdanjim mentorjem tekmoval v poskusih transmisije povezanih parov fotonov.
Umetniška upodobitev kitajskega vozila za raziskovanje Marsa. Foto: Reuters
Tudi Zeilinger je začel svoje raziskave na Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju, a medtem ko so njegovi predlogi za večje naložbe v raziskave tega področja naleteli na zaplete v birokraciji Evropske vesoljske agencije, je Pan od Državne vesoljske uprave Kitajske dobil vsa zahtevana sredstva. Njegov projekt, poimenovan Kvantni poskusi v vesoljskih razsežnostih (QUESS), so opremili z Miciusom, kar je zgolj prvi del vesoljske flote, ki bo spremljala ta zahtevni program. Kot napovedujejo, bodo zanj porabili 100 milijonov dolarjev.
»Srečen sem, da Micius tako dobro deluje,« je uspeh svojega učenca komentiral profesor Zeilinger, »vendar bi moral kdo kljub vsemu opaziti, da je to izgubljena priložnost za Evropo in druge.«
Za preživetje
In to je res. Kitajska je očitno veliko resneje dojela trditev ameriškega pisatelja Arthurja C. Clarka, ki je ob neki priložnosti dejal, da so dinozavri izumrli zato, ker niso imeli vesoljskega programa. Če bi ga imeli, bi pravočasno predvideli prihod meteorita, ki je po eni od številnih teorij njihovega izumrtja povzročil smrtonosni oblak iridijevega plina in tako zastrupil vsa živa bitja na Zemlji. In čeprav nameravajo Kitajci človeka na Luno poslati šele sredi tridesetih let tega stoletja, nikakor ne mislijo, da bodo s tem za pol stoletja zamujali za Američani.
Zanje je bitka za Luno nov začetek, od katerega bi bil lahko odvisen obstoj globalnega razvoja ali, če uporabimo Clarkovo metaforo, preživetje sodobnih dinozavrov, preveč vajenih velike porabe energije, ki je je na Zemlji vse manj za rastoče število prebivalcev.
Kitajski vesoljski program je dolgo veljal predvsem za vprašanje nacionalnega ponosa, v resnici pa gre za neizogibno širitev prostora za rast države, v kateri živi 1,3 milijarde ljudi. Medtem ko se pripravlja na to, da bo najpozneje do leta 2022 vzpostavila stalno vesoljsko postajo, azijska sila podrobno načrtuje kolonizacijo Lune. Misija, ki so jo poimenovali Chang'e-4, bo prihodnje leto na temno stran Zemljinega satelita spustila daljinsko vodeno vozilo, nato pa na njegovo površino namestila kupolo z eko sistemom, ki bo omogočil, da se bodo tam razvijali sviloprejke in krompir. To je priprava za vzpostavitev razmer, ki bi omogočile dolgotrajno bivanje človeka na Luni, s katere pa bi Kitajska po drugi strani črpala helij in različne minerale, ki jih potrebuje za svoj industrijski razvoj.
V začetku julija so v posebno komoro na Pekinški univerzi zaprli skupino prostovoljcev, ki bodo 200 dni simulirali življenje na lunarni vesoljski postaji. Foto: Damir Šagolj/Reuters
Kitajske vesoljske ambicije so velike, kot je veliko vesolje. Azijska sila med drugim načrtuje, da bo že v prihodnjem desetletju spustila daljinsko vodeno vozilo na Mars, nato pa bo na vrsti Jupiter s svojimi sateliti. In vse to mora biti povezano z novim komunikacijskim omrežjem. Korak za korakom, bi rekli Kitajci. In na tej poti se ne smejo nikoli ustaviti, celo takrat ne, ko je cilj zelo, zelo daleč.
***
Tekma za vesolje
V tematskem sklopu Tekma za vesolje smo v časopisu Delo objavili še analize vesoljskih programov ZDA, Evropske unije in Rusije.
Vabljeni k branju.
