Tiskane izdaje
Bartela − Pripadnik iraške vladne vojske se je v »sveže osvobojenem« starem krščanskem mestecu vzpel po stopnišču močno poškodovane pravoslavne cerkve. Potegnil je za vrv in oglasili so se cerkveni zvonovi, ki so mirovali dve leti in tri mesece vladavine samooklicane Islamske države.
Bartela, dva tisoč let staro krščansko mestece, ima v srcih bližnjevzhodnih kristjanov posebno mesto. Tudi zato je bilo slavje med krščanskimi begunci iz Iraka, ki so razkropljeni po vsem svetu, minuli konec tedna tako čustveno. Toda samozavestno govoriti, da je Bartela skupaj z okoliškimi vasmi osvobojena, bi bilo, milo rečeno, preuranjeno. In smrtno nevarno.
Ko je iraški vladni vojak pod vtisom infantilnosti in vojne evforije začel divje zvoniti s cerkvenim zvonom, je kovinski zven dobesedno objel opustošene ulice mesta, ki je od Mosula oddaljeno le osem kilometrov. Delovalo je surrealistično. Ne za dolgo.
Foto: Boštjan Videmšek
Ostrostrelci
Ko smo vstopili v preddverje znamenite cerkve, so ostali iraški vojaki začeli vpiti, naj se sklonimo. »Oglasili« so se ostrostrelci Islamske države. Dvakrat je nad našimi glavami pošteno zažvižgalo. IS še zdaleč ni poražena. Glavnina njenih pripadnikov se je umaknila, a ostrostrelci in samomorilci ostajajo tudi na bojiščih, kjer so bili že uradno poraženi. Oni se ne nameravajo vrniti. Podeželje vzhodno od Mosula in tudi središče Bartele je prepredeno s podzemnimi rovi. Do nenadnega napada, proti kateremu se je nemogoče (u)braniti, lahko pride kjer koli in kadar koli.
Iraških vojakov, ki so strah in razsodnost očitno pustili v Ramadiju in Faludži, žvižganje ostrostrelskih krogel ni kaj dosti zmotilo. Še naprej so pritiskali »selfije«, kot obsedeni zvonili in razposajeno skakali po cerkvenem dvorišču. Po ruševinah, steklu, kamenju. Videli in doživeli so veliko hujše stvari. Vojna je, za tiste mlajše, edino kar so do zdaj imeli od življenja.
Foto: Boštjan Videmšek
Pravoslavna cerkev v Barteli je bila v času vladavine IS močno poškodovana. Del njenih zidov in lesenih prečk je bil zažgan, cerkveni stolp je izpodjeden. Portal je delno razbit. Notranjost cerkve je zaprašena in »ranjena«. Večina stekel je razbitih. Stene so oskrunjene z islamističnimi grafiti. Bivanjski in delovni prostori so izropani. Ko se je oče Janez (John), sivolasi pravoslavni duhovnik, v nedeljo v spremstvu iraške vojske in nekaj vernikov na hitro vrnil v domače mestece in cerkev, je opazil, da veliko stvari primanjkuje. Predvsem knjig in dokumentov. Večino tistega, kar je ostalo, je oče Janez pred vrnitvijo na varno, stran od bojišča, vzel s seboj. Za vsak slučaj. V eni od njegovih sob je na tleh ležala slika Zadnje večerje. Pobral jo je pripadnik iraške vojske in jo odnesel na varno.
Infografika: Delo
Opustošenje
Islamska država je v času svoje skoraj osemindvajsetmesečne vladavine krščansko Bartelo celostno razdejala. In izropala. Velik del mesteca je bil miniran. Iraški vojaki se bojijo, da so kljub intenzivni »čistilni akciji« še kje skrite podstavljene bombe. Skrajneži so oskrunili lokalno pokopališče. Po pripovedovanju beguncev so uničili večino antičnih in srednjeveških artefaktov. Najbolj so, vsaj na videz, poškodovali najstarejše hiše. Podobno je tudi v bližnji Hamdaniji (kurdsko: Harakoš), nekoč največjem urbanem naselju asirskih kristjanov. Med spopadi, ki sicer niso bili dolgotrajni, so ostale cele le redke hiše. A večina poslopij je bila menda poškodovana že v drugi polovici leta 2014.
Tri dni po uradni osvoboditvi je Bartela na siv in prašen dan izgledala kot kakšna normandijska vasica poleti 1944. Povsod ruševine in utrujeni, a nenavadno sproščeni vojaki, ki bolj čutijo kot mislijo, da je zmaga blizu. Vsaka glasno izgovorjena beseda zveni trpko in kovinsko. Zvok topništva, s katerim iraški vojaki le kakih dvesto metrov od cerkve neumorno obstreljujejo bližnje položaje IS. Vpitje nadrejenih častnikov. Dim v okolici. Preleti letal. Tesnoba, ki se sproti pretvarja v želodčno kislino.
Foto: Boštjan Videmšek
V (post)apokaliptičnih podobah je običajno le − izvzemši vojake − malo ljudi. Tudi v Barteli ni civilistov. Večina je že zdavnaj zbežala iz mesta. Do zdaj se jih je menda vrnilo le ducat. Toda v času našega obiska jih nismo videli. Videli pa smo stotine ljudi, ki so s frontne črte v majhnih tovornjakih, polnih vse mogoče robe, bežali proti Erbilu in begunskim taboriščem.
Ne le zaradi podob v Barteli. Vse naokoli je uničenje še hujše. Koalicijsko bombardiranje, iraško-kurdski topniški napadi in »obrambne« akcije Islamske države so velik del vzhodne fronte zravnale z zemljo. Izjemno rodovitna polja v provinci Nineveh, ki se napaja z reko Tigris, so posušena. Človeške roke jih niso negovale že vsaj dve leti. Ceste so polne bombnih kraterjev. Tovarne so spremenjene v prah in kamenje. Odletele so tudi ptice.
Tu ne umira le preteklost. Tu, v sedanjiku, umira tudi prihodnost.
