Tanka rdeča črta poteka skozi ameriško prestolnico

Dva dneva pred slovesna inavguracijo novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Washingtonu je Kitajska poslala še eno opozorilo: predstavniki Tajvana ne sodijo tja! Očitno prepozno.

Delegacija, katere člani so zakonodajalci in funkcionarji za varnost je pod vodstvom bivšega predsednika vladajoče Demokratske napredne stranke Yu Shyi-kuna že na poti v Ameriko.

»Ponovno pozivamo pristojne v ZDA, naj tajvanski oblasti ne dovoli, da bi na predsedniško inavguracijo poslala tako imenovano delegacijo, opozarjamo pa jih tudi, naj se ne spuščajo v kakršne koli že uradne stike s Tajvanom,« je v sredo zagrozila tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chungying, in omenila, da se bo inavguraciej udeležil le kitajski veleposlanik v ZDA.

Tako imenovana predsednica tako imenovane Republike Kitajske, kot se še vedno uradno imenuje Tajvan, pa je že napovedala, da bo njen narod »zakorakal na mednarodno prizorišče«. Tsai Ing-wen ne namreč tudi sama stopila pod reflektorje kitajsko-ameriškega diplomatskega cirkusa, ko se je v začetku tega meseca na poti v Srednjo Ameriko ustavila v Teksasu in se tam sestala s senatorjem Tedom Cruzom in guvernerjem Gregom Abbottom.

Oblast v Pekingu se ni mogla izogniti temu, da ne zdrsne v past ameriške notranje igre, da torej ne bi komentirala srečanja med tajvansko predsednico in konservativcema iz Houstona. Cruz pa je na kitajsko zahtevo, naj zavrne pogovor s Tsai, odgovoril: »LR Kitajska mora razumeti, da v Ameriki mi odločamo o tem, s katerimi gosti se bomo sestali.« Naslednja stopnja kitajskih opozoril se je morala dotakniti najvišje ravni tveganja. Iz Pekinga so namreč prek svojih partijskih glasil zagrozili z »revanšo«. Med vrsticami uvodnika, posvečenega tej temi, je bilo jasno rečeno, da bo preboj okvirov politike »ene Kitajske« resen povod za prekinitev odnosov z ZDA.

A povabilo tajvanski delegaciji na inavguracijo kljub vsemu ni dovolj drastična poteza, da bi se zaradi nje potegnilo na plan vse razpoložljivo orožje. Gledano iz pekinškega zornega kota pa je dejstvo, da bo Tajvan jutri v Washingtonu zastopan na občutno višji ravni kot LR Kitajska, zagotovo dovolj velik razlog za zaskrbljenost. To pomeni, da ni Trumpa niti najmanj vznemirila kitajska letalonosilka, ki je prejšnji teden zaplula v Tajvansko ožino, in da se novi ameriški predsednik morda sploh ne zaveda, kje je ta tanka rdeča črta, ki je ne sme prestopiti, če mu je kaj do dobrih odnosov s Kitajsko in do miru v Aziji.

Ali mu morda ni ne do enega ne do drugega?

Največji problem tako v Pekingu kot v Tajpeju je prav v tem, da nihče od političnih analitikov ne ve, kako daleč je pripravljen iti Trump. Zato je tajvanska vojska ta teden organizirala vojaške vaje, na katerih je odgovarjala na simulirani napad Kitajske, kar vsekakor dovolj zgovorno priča o tem, kako napeti so odnosi med dvema stranema, ki ju loči ožina, široka zgolj 180 kilometrov. »Nočem, da mi diktira Kitajska!« je vzkliknil novi ameriški predsednik v enem od intervjujev za ameriške medije. In zaradi te iste stvari so se razburili tudi na Tajvanu.

»Takšne izjave,« je zapisal tajvanski časopis Liberty Times, ki je sicer naklonjen predsednici Tsai, »kažejo, da je (Trumpov) pristop do zunanje politike enak njegovemu pristopu k poslovnim pogajanjem, da se torej k vsakemu vprašanju pristopi s pogajalsko karto, s katero se da trgovati. Takšen pristop ne pušča prostora za univerzalne vrednote in z njim ni nihče ne večni prijatelj ne večni sovražnik.« Tajvanci se, če povemo na kratko, počutijo kot »pogajalska karta«, ki se jo lahko uporabi ali zavrže in ki sama po sebi nima kakšne posebne vrednosti.

Razlog, zaradi katerega Kitajska Ameriki ne more dopustiti, da bi prestopila rdečo črto, se skriva predvsem znotraj Kitajske in njene Komunistične partije. Tajvan je svetinja v partijski doktrini enotnosti in neodvisnosti. Če bi v tej točki pokazali šibkost, bi kitajsko vodstvo izgubilo vso svojo legitimnost. To bi bil najresnejši udarec v same temelje državnega sistema in najverjetneje tudi začetek konca Ljudske republike Kitajske, kakršno poznamo.

Seveda pa obstajajo tudi vojaško-strateški razlogi, zaradi katerih je ta otok tako zelo pomemben za azijsko silo. Kitajska uvozi kar 65 odstotkov potrebne nafte, velik del črnega zlata pa do kitajskih pristanišč potuje po pomorskih poteh, ki potekajo vzdolž tajvanske obale. Vse kitajske ambicije v zvezi s krepitvijo statusa območne in pridobitvijo naslova svetovne sile bi bila globoko spodkopane, če bi se Tajvanu dovolilo, da odpluje iz stroge politične izolacije, v kateri ga je Kitajski uspelo zadrževati, vse odkar je predsednik Richard Nixon pred petinštiridesetimi leti popil mao-tai (sirkovo žganje) z Mao Zedongom.

Zato se zdaj z vseh strani postavlja vprašanje, ali se Trump zaveda, kakšen pomen ima Tajvan v odnosih med obema silama. To zagotovo ni točka, h kateri bi lahko pristopil merkantilistično. Pa zna Trump pristopiti kako drugače?