Teorija pomanjkanja teorije

»Svobodna in odprta indopacifiška regija« očitno najbolj koristi Japonski.

Objavljeno
12. november 2017 21.38
Zorana Baković
Zorana Baković
Dolga turneja ameriškega predsednika Donalda Trumpa­ je stisnjena v sendvič med ­dvema stranema novega pojma, ki ga je omenil na začetku­ in koncu svojega bivanja na azijski celini: »svobodna in odprta indopacifiška regija«. Nov geopolitični izraz je izrekel takoj, ko je prispel na Japonsko.

Trump se je med obiskom Južne Koreje in Kitajske temu pojmu previdno izognil, nato se je spet vrnil k njemu na zasedanju Apeca (forum azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja) v vietnamskem mestu Da Nang. To je koncept, ki ga je prvi oblikoval japonski premier Šinzo Abe, in to že leta 2007, tik preden je prezgodaj končal svoj prvi mandat na čelu vlade. Samo dan po tem, ko se je z zmago svoje Liberalnodemokratske stranke na parlamentarnih volitvah leta 2012 vrnil na najvišji položaj, je objavil članek, v katerem je pozival k razvoju »azijskega demokratičnega varnostnega diamanta«.

Dragi kamen azijske varnosti bi seveda vključeval ZDA in Japonsko pa tudi Avstralijo in Indijo, da bi zagotovil »dinamično povezovanje« Tihega in Indijskega oceana »v širše pojmovanje Azije«. To bi vključevalo Ameriko in hkrati ­odrivalo Kitajsko kot nedemokratično državo, ki ogroža prost promet skozi Južno- in Vzhodnokitajsko morje, ter kot hegemonsko državo, ki se ji mora Quad (kvadrilaterala, sestavljena iz omenjenih držav) upreti iz treh razlogov.

Prvič zato, da bi ohranili regio­nalno ureditev, utemeljeno na vladavini prava. To zlasti velja za pomorske meje, ki jih Kitajska dejansko riše na podlagi subjektivne interpretacije zgodovinskega prava in zaradi na novo pridobljene gospodarske in vojaške moči. Drugi razlog za brušenje varnostnega diamanta je zaščita proste trgovine, ki nujno potrebuje prosto plovbo skozi vsa morja, ki povezujejo oba oceana. Tretji razlog je, da je treba manjšim državam jugovzhodne in vzhodne Azije ponuditi varnostni okvir, brez katerega bi bile mnoge od njih kratko malo prisiljene sprejeti kitajsko ureditev, tudi če bi bila podobna vazalni, ki je veljala več stoletij, ko je bilo kitajsko cesarstvo še nesporen regionalni hegemon.

Rohan Mukherjee, profesor politologije na univerzi Yale-NUS, je dejal, da se obdobje, ko je Abe prvič oblikoval »varnostni diamant«, in leto 2017 najbolj razlikujeta po okrepljenem položaju Kitajske, s katero Japonska in Avstralija ustvarjata vsaka po 22 odstotkov zunanje trgovine, pa tudi Indija noče biti z njo v neposrednem ­sporu. Zato so vse države morebitnega Quada pozorno poslušale vsako Trumpovo besedo. In res je med azijsko turnejo omenjal »prosto in odprto indopacifiško regijo«, vendar je dajal vtis, da je s to besedo prej mislil na enakomerno razporeditev stroškov za ohranitev ravnotežja sil v novih razmerah, kakor da bi mu bilo kaj do potrjevanja ameriške vodilne vloge pri takšnem varnostnem konceptu.

Brez omembe demokracije in svobode

Ko je Trump na zasedanju Apeca v Vietnamu pojasnil, da razume Kitajsko in vse druge države, ki ustvarjajo dobiček »na račun Amerike«, ni niti z besedo omenil demokracije in svobode. Še enkrat se je pokazal kot protiideolog, čigar strategija je, da nima strategije, njegova glavna teorija pa je rušiti obstoječe teorije, da bi se globalna ureditev vrnila k pravični menjavi kot začetni kocki gospodarskega nacionalizma. Širitev demokratičnih vrednot, koncepta človekovih pravic ali svobode mišljenja in govora ga očitno ne zanima.

Trump je tudi na srečanje Apeca prišel očitno prepričan, da so tovrstna večstranska srečanja voditeljev in celo medregionalne ustanove skoraj nesmiselne. Primanjkljaj se uravnava z dvostranskimi pogovori, z zvijanjem rok (denimo z odprtjem preiskave o kraji intelektualne lastnine, za katero so odgovorna kitajska podjetja) in z grožnjami s precej hujšimi ukrepi (denimo z izzivanjem vojne s Severno Korejo). Pojem varnosti se v Trumpovi glavi pojavlja samo kot čim bolj pogosto pisanje naročilnic za ameriško vojaško opremo, namenjeno zaveznicam, in če bi te rade razvile svoje jedrsko orožje, imajo pri tem proste roke.

Koliko je ostalo mesa na okostnjaku, poimenovanem »prosta in odprta indopacifiška regija«? To je odvisno od Japonske, in ne glede na to, kako nezadovoljni so ameriški komentatorji s Trumpovim umikanjem ZDA iz velike igre, njihova ugotovitev, da to najbolj koristi Kitajski, ni točna. Največji zmagovalec je Japonska, ki je pravzaprav začela uporabljati metaforo varnostnega diamanta s štirimi stranicami, ki se svetlikajo med oceanoma.