Tiskane izdaje
Britanski ladji Pacific Egret in Pacific Heron sta v ponedeljek tiho pripluli v pristaniško mestece Tokai Mura. V torek sta še bolj potihoma odpluli proti Tihemu oceanu. Japonski vladi bi bilo še najbolj po volji, da se ne bi govorilo o vsebini sodov, ki so jih ponoči vkrcali nanju. Greenpeace pa opozarja, da pluje po morju izjemno nevaren tovor.
Gre za 331 kilogramov plutonija, ki ga bodo odpeljali do mesta Savannah River v Južni Karolini. V omenjeni organizaciji poudarjajo, da je to zadostna količina za izdelavo 50 jedrskim bomb, tako da gre za najnevarnejši čezmorski transport v zadnjih 25 letih. Ladji sta oboroženi, vendar si tako japonska kot ameriška stran očitno prizadevata, da se zanju ne bi izvedelo, saj potovanja nevarnega tovora za zdaj ni komentirala nobena vladna agencija ne z ene ne z druge strani Pacifika. Še bolj kočljivo pa je vprašanje, ki močno presega vprašanje onesnaževanja oceanov. Kaj se dogaja z jedrskimi odpadki iz 48 reaktorjev po vsej Japonski? Ta država ima kar 47 ton plutonija, iz katerega bi lahko izdelali okoli šest tisoč jedrskih bomb. Čeprav so ga večinoma reprocesirali v Veliki Britaniji in Franciji, ga je 11 ton še vedno shranjenega na japonskih tleh.
Kako in kam naj bi ga shranili brez večjega tveganja, je vprašanje, ki meče slabo luč na vsa prizadevanja za odpravo širjenja jedrskega orožja. Vsi dosedanji načrti, da bi količino nakopičenih jedrskih odpadkov zmanjšali, tako da bi plutonij reprocesirali in ga spremenili v gorivo za novo vrsto reaktorjev, so zamrznjeni, odkar je pred petimi leti cunami razdejal jedrsko elektrarno Fukušima.
Sicer pa so bili problemi s predelavo plutonija v gorivo mešanih oksidov (MOX) preveč očitni že pred katastrofo, saj se je pokazalo, da lahko gorivo MOX uporablja le nekaj reaktorjev, in še to le deloma, medtem ko se jih bo morala večina tudi v prihodnje opirati na standardni nizko obogateni plutonij. Poleg tega se je pokazalo, da so stroški predelave izjemno veliki. Za predelavo so namenili poseben obrat v Rokašu, majhnem mestu v prefekturi Aomori. Čeprav bi moral biti postavljen že pred nekaj leti, njegova gradnja še vedno ni končana. Negotovo je, ali ga bodo sploh kdaj dokončali, saj so izračuni pokazali, da bo japonske davčne obveznike stal skoraj 100 milijard dolarjev.
Izdelava umazane bombe
Plutonij, ki so ga tam vkrcali na britanski ladji, je bil pripeljan iz Amerike, Velike Britanije in Francije, in to že pred pol stoletja, ko ga je zato, da bi ga proučevala, kupila Japonska agencija za jedrsko energijo. Zdaj ga skladno s sporazumom, ki je bil med Japonsko in ZDA podpisan leta 2014, pošiljajo nazaj v ameriško jedrsko središče.
V obdobju terorizma, ko organizacije skrajnežev prežijo na vsako priložnost, da bi se dokopale do jedrskega orožja ali komponent, ki so potrebne za izdelavo »umazane bombe«, so vse večje količine plutonija večkratno nevarne. Čeprav se je Japonska do zdaj izkazala za varno državo, v kateri je veliko manj verjetnosti za teroristični napad, kakršen je bil tisti v Parizu oziroma ta teden v Bruslju, je obilica plutonija – katerega sevanje ne prodira tako globoko kot pri odpadnem jedrskem gorivu in je zato toliko bolj primeren za krajo – zagotovo velika vaba za teroriste. To pa je le vzrok več, zaradi katerega ZDA še naprej izvajajo pritisk nad Japonsko, naj za vsako ceno poveča varnost vseh svojih jedrskih obratov, ne glede na to, da so do zdaj zagnali le dva reaktorja, medtem ko jih 43 ostaja ugasnjenih vse od varnostnega preizkusa, ki so ga opravili neposredno po cunamiju. Med te reaktorje niso všteti poškodovani reaktorji v Fukušimi.
Pošiljka, ki na ladjah potuje proti Ameriki, je zgolj povod za nove razprave o tem, kaj bo Japonska naredila z ogromnimi količinami odpadkov iz svojih jedrskih elektrarn. Samo v Rokašu je shranjenih okoli tri tisoč ton jedrskih odpadkov, in če se bo osrednja vlada v Tokiu odrekla temu, da se do konca izpelje gradnja obrata za predelavo, bo območna oblast zahtevala, da se ta odpadni material preseli na drugo lokacijo. Najbrž ni treba posebej omenjati tega, da si radioaktivnih odpadkov iz reaktorjev nihče ne želi v svoji bližini, tako da se že v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj Japonska prideluje plutonij. Ironično bi lahko rekli – preprosto zaradi pomanjkanja prostora.
