Tragedija v Gazi je že pozabljena

Jeruzalem – Mesec dni potem, ko je v Gazi in v Izraelu potihnilo orožje, je (le še ena) vojna, v kateri je umrlo 2100 Palestincev in 67 Izraelcev, v Izraelu že skoraj povsem pozabljena. Na večer judovskega novega leta o krvavem poletju, ki je za podaljšan trenutek pretreslo tudi mednarodno skupnost, razmere v opustošeni palestinski enklavi ne zanimajo skoraj nikogar.

V izraelski vojaški operaciji – tretji v manj kot šestih letih – je bilo popolnoma uničenih 18.000 palestinskih domov. Streho nad glavo je za dlje časa izgubilo najmanj 100.000 ljudi. Okoli 300.000, šestina celotnega prebivalstva enega najbolj naseljenih območij na svetu, jih še vedno živi pri prijateljih, sorodnikih, v osnovnih šolah pod okriljem Združenih narodov ali, preprosto, na ulici. Še tisti posli, ki so pred izraelskim bombardiranjem »tekli«, so zaradi uničene infrastrukture in porušenih podzemnih tunelov z Egiptom, od koder je na območje Gaze prišla večine robe, so popolnoma zastali. Podobno velja za kmetijstvo, nekdanji ponos Gaze. Veliko obdelovalnih površin je nepovratno poškodovanih. Obnova porušenih območji največjega odprtega zapora na svetu se – razen v redkih primerih – še ni začela. Gradbenega materiala ni. Primanjkuje pitne vode. Oskrba z električno energijo je motena. Tisoče in tisoče travmatiziranih otrok je prepuščenih samim sebi. Humanitarne pomoči je malo. Psihosocialne skoraj nič. Globokih ran nihče ne celi.

Izraelsko bombardiranje je rodilo novo generacijo sovraštva, v Gazi pa je na oblasti – z zmagoslavno retoriko in ciničnim političnim oportunizmom – ostalo islamistično gibanje Hamas. In to kljub temu, da Izrael svoje blokade Gaze do zdaj še ni niti malo omilil. Kaj šele, da bi pogajanja v Kairu, ki so se sedaj preselila na raven varnostno-obveščevalnih služb, prinesla kakršno koli dolgoročno rešitev. Ponoven konflikt lahko izbruhne kadar koli. In to ustreza tako izraelskim oblastem pod vodstvom Benjamina Netanjahuja, ki se verjetno še letos odpravlja na parlamentarne volitve, kjer bo, ironično, njegov najtrši nasprotnik skrajna desnica, kot Hamasu, ki je eksistencialno odvisen od konflikta.

»Izrael je hitro pozabil na vojno. To sicer ni nič novega … Tokrat sem morda opazil celo nekaj samospraševanja, a tisti, ki v Izraelu postavljajo kritična vprašanja in javno dvomijo v prevladujočo naracijo, so pripadniki zares drobne manjšine,« mi je včeraj v vzhodnem Jeruzalemu, ki ga, tako kot velik del okupiranega Zahodnega brega, pretresajo protesti palestinskih aktivistov in ponovno stopnjujoče se nasilje izraelskih oboroženih sil, dejal Kaled Diab, eden vodilnih analitikov v regiji. Tudi on se strinja, da vojna izraelskih oblasti s Hamasom ni rešila ničesar. Nasprotno. Konflikt se je – kljub temu, da je zdaj uradno zamrznjen – le še zaostril.

Serit Mihaeli, ki vodi izraelsko organizacijo za človekove pravice B'Tselem, se ne more načuditi hitrosti, s katero se je življenje v Izraelu po koncu spopadov na območju Gaze »normaliziralo«. A to je po njenem mnenju le še eden izmed simptomov ugašanja izraelske demokracije. »Za tiste, ki so v vojni koga izgubili, se vojna ni končala. Njihova življenja nikoli več ne bodo normalna. Vojna se je – začasno – končala za tiste, ki so jo začeli,« pravi Serit, ki jo je izraelska desnica skupaj z velikim delom medijev med vojno v Gazi ves čas pribijala na zid. Ne le B'Tselem, tudi ostale izraelske organizacije, ki se borijo za človekove pravice in demokracijo, so postale neposredne tarče napadov izvajalcev in sledilcev skrajne desne politike, ki je Izrael v zadnjih letih dodobra spremenila. Tako ali drugače. Po besedah Serit Mihaeli drugače misleči v Izraelu toliko nasilja kot med 50-dnevno poletno vojno v Gazi še niso bili nikoli deležni. Vse skupaj je – in še vedno je tako – mejilo na histerijo. V politiki. V medijih. Na ulici. Diskurz je postal skrajno agresiven. Ne le diskurz. Izrael, pregovorna dežela tisočerih in tisočerih mnenj, postaja zadušljiv prostor enoumja. Tisti, ki razmišljajo drugače, so hitro – in nepovratno – označeni za izdajalce.

»Ves čas opozarjamo na tragedijo prebivalcev Gaze. Na tisoče sirot in porušenih domov. Na opustošenje. Na neposredne posledice naše politike. Ves čas opozarjamo tudi in na zlorabe človekovih pravic v Izraelu, zato smo trn v peti oblastem. Ne dvomim, da bo večja skupina desnih poslancev v knesetu poskušala sprejeti zakonodajo, ki bo močno oklestila možnost našega delovanja, a ne bodo nas utišali. Njihovo agresivno nasprotovanje našemu delovanju zgolj povečuje našo kredibilnost,« je odločna Serit. Njena organizacija ves čas podrobno sledi tragediji v Gazi in o tem obvešča izraelsko in svetovno javnost. A empatija za dogajanje v palestinski enklavi ob Sredozemskem morju ni bila nikoli nižja. To velja za celotno »palestinsko vprašanje«.

»Na obeh straneh najbolj trpijo otroci. Oni so dolgoročne, večne žrtve te vojne, ki se ves čas ponavlja. Ustvarja se nova bolečina. Rojeva se novo sovraštvo. To je za prihodnost izjemno slaba novica. Prostora za mirovniško razmišljanje in delovanja je izjemno malo. Strpnost je bila izrinjena na popolno margino,« dodaja Serit Mihaeli.